Včeraj, dan pred 28. obletnico izbrisa 25.671 oseb iz registra stalnih prebivalcev, so na fakulteti za socialno delo gostovale štiri ženske z območja nekdanje Jugoslavije, ki so bile žrtve zločinov. Marica Šeatović iz Novske na Hrvaškem, Suvada Selimović iz Đulićev iz Bosne in Hercegovine, Milica Miladinović iz Zagreba in Mirjana Učakar s Ptuja so leta 2015 v Sarajevu pričale na ženskem sodišču, prvem tovrstnem v Evropi. Organizirale so ga, da bi ženske, ki niso dobile zadoščenja na običajnih sodiščih, dobile vsaj moralno zadoščenje.
Grajenje skupnosti
V Ljubljano so prišle, da bi razložile, zakaj je žensko sodišče zanje pomembno. In da bi delile svoje zgodbe, s čimer nadaljujejo gradnjo kolektivnega spomina. Kot je povedala organizatorica dogodka Jelka Zorn, profesorica na fakulteti za socialno delo, s pripovedovanjem zgodb gradijo skupnost. Povezali so jih različni zločini, ki pa jih ne gre razumeti v hierarhičnem smislu. »Vsak zločin je zločin za vedno. Nobenega ne bomo pozabili,« je dejala Jelka Zorn. Staša Zajović, ena od organizatoric ženskega sodišča in predstavnica gibanja Ženske v črnem, ki je vodila pogovor, pa je dodala, da želijo spremeniti naracijo vojn na Balkanu: »Ni šlo za sovraštvo med narodi, ampak je bila vojna, ker so države organizirale zločine.«
Tako je Mirjana Učakar, ki je bila izbrisana, razložila, da je sprva menila, da sama ne spada na žensko sodišče, ker je ni nihče fizično mučil niti ni nikogar izgubila v vojni, kot ženske, s katerimi se je srečevala, ampak »le« dostojno življenje. A je skozi proces, ki so ga v petih letih, kolikor so trajale priprave na dogodek v Sarajevu, spoznala, da »je zločin – zločin«. Pričevanja v dvorani, v kateri je bilo 500 ljudi, se spominja kot dne, ko je skupaj z drugimi ženskami pripovedovala z veliko lahkoto in dobila moč, kakršne ne bi mogla dobiti nikjer drugje.
Pričalo je 36 žensk
Pred petimi leti je v Sarajevu pričalo 36 žensk iz sedmih držav, med njimi niso bile le žrtve vojne in izbrisa, ampak tudi ženske, ki so doživele druge oblike nasilja, kot so fizično in spolno nasilje ter grobo kršenje delavskih pravic. Med udeleženkami je bila tudi Marica Šeatović. Ko se je začenjala vojna na Hrvaškem, so pripadniki hrvaške vojske mučili in ubili njenega moža ter še tri člane širše družine le zato, ker so bili Srbi. »Žensko sodišče mi je dalo moč in zadoščenje, ki ga nisem dobila v hrvaških institucijah. Dobile smo občutek, da nas ljudje poslušajo,« je povedala in dodala, da storilcem ni odpustila, a do njih ne čuti sovraštva. Osvobodila pa se je prav s pričanjem na ženskem sodišču.
Enako kot druge udeleženke pogovora je poudarila, da se nima zgolj za žrtev. Ko povedo svojo zgodbo, se te etikete znebijo. To je jasno povedala tudi Suvada Selimović, ki je v vojni izgubila moža, nato pa s tremi otroki štiri leta kot begunka živela v Sloveniji, kjer je bila deležna številnih ponižanj. »Nočem, da me imajo za žrtev. Sebe razumem kot heroino, ki se je dvignila iz blata in vzgojila svoje otroke ter se bori za pravico.«
