Joooooosipa

Navdušujoče se mi zdi spremljanje dogodkov po inavguraciji hrvaškega predsednika. Niti besede o njem, vse o Josipi Lisac. Njena izvedba njihove himne je bila izjemna. Ne spomnim se, kdaj me je kaj spravilo v tako dobro voljo. Recimo, vsak narod ima del svojih, ki se ob izvajanju himne primejo za srce. Velik del teh je zaradi dolžine trajanja izvajanja zdaj zagrabil krč. Zame najboljši komentar pa je bil od nekoga mojih let, ki se še spominja prenosnih kasetofonov, walkmanov, na katerih smo lahko poslušali kasete povsod, kamor smo šli. In ko so baterije v njem začele pešati, je tudi glasba oziroma zvok iz njega postajal daljši. Besede so se vlekle, ker je kaseta tekla počasneje. Da, res, zelo podobno petju Josipe Lisac. Ampak – suuuuuuper.