»Ker je on edina pot, ki kaže luč,« je Ana Soklič, zmagovalka Eme, dodatno razložila izjavo o Jezusu Kristusu. Kar, mimogrede, ni neobetaven nastavek za uresničitev slovenskega sna o evrovizijskem uspehu.
V nemalo panogah in disciplinah je slovenskim predstavnikom uspelo preseči meje, ki so se zdele kot urok. Značilen primer so košarkarji, ko so po dolgih letih naprezanj osvojili kolajno na evropskem prvenstvu in ovrgli teorije, da je Slovenec feno-genotipsko neprimeren za kaj takega. A seznam možnih razlogov za frustracije še obstaja, evrovizijska popevka pa spada v vrh. Poskusilo se je z marsičim, od gejevskih Sester do narodno-zabavnega Ansambla Roka Žlindre, poskusilo se je s puncami iz Nemčije (Karmen Stavec) in ZDA (Hannah), z etabliranimi domačimi pevkami, kot sta bili Darja Švajger in Nuša Derenda, poskusil je Raay, ki velja za glasbeno najbolj prefriganega v deželi tej, poskusilo se je z Magnificom in Sašem Lošićem kot avtorjema, poskusilo se je z operetno Alenko Gotar, z inštrumentalnimi Quartissimo, z minimalističnima Zalo in Gašperjem lani. Nič ni posebej uspelo. Še vedno najvišji uvrstitvi sta sedmo mesto Darje Švajger s Prisluhni mi leta 1995 in Nuše Derenda z Energy leta 2001. Morda tokrat s »krščanskim popom« uspe kaj več?
Če dosedanje slovenske evrovizijske izkušnje ponujajo kakšno spoznanje, potem je to, da je na tekmovanje najbolje poslati žensko s spodobnim glasom. Čeravno tudi Maja Keuc leta 2011 s 13. mestom ni izpolnila pričakovanj. Keučeva je bila letos v žiriji, izbor Sokličeve pa je pojasnila takole: »Pri Ani je presodil občutek, da je res stala na odru in pela.«
Pevka z zgodovino
V tem, da Sokličeva premore zanimiv temnikast glas, so si edini malodane vsi, ki v teh dneh komentirajo slovenski izbor. Miša Molk, mati slovenske Eme, meni: »Ana Soklič je pevka z zelo značilnim in prepoznavnim glasom, ki te v nižinah pretrese, v višinah pa predre. Na oder je vrnila glasbo, saj je stala tam sama, čista kot voda, brez rekvizitov in druge navlake. Hvala bogu, če se izrazim v njenem slogu, tudi brez koreografskih domislic.« Zanimivo je, da je Sokličeva Molkovi v zaodrju Eme dejala, da jo je pri pisanju besedila za zmagovalno skladbo spodbudilo razmišljanje o skladbi Ta stol Marka Breclja, o kateri je Molkova na facebooku zapisala, da gre za zgodbo življenja, razbrazdano, a polno. »Sicer pa Ana vedno pove zgodbo. Zelo izpovedna je, recimo, pesem Oče, ki jo je predstavila na Emi 2007; stara je bila 20 let. V pesmi sprašuje: 'Oče, kdaj bova prijatelja?'« dodaja Molkova.
Kot rečeno, Bohinjka, ki je sicer letnik 1984, ne poje od včeraj. Kot Diona Dimm Team je na Emi prvič nastopila leta 2004 z If you, pa leta 2007 s skladbo Oče, lani pa je na popevki leta s skladbo Temni svet Matevža Šaleharja - Hama pobrala nagrado za najboljšo interpretacijo in najboljšo skladbo po mnenju strokovne žirije. Pevka za stroko? Vanja Vardjan, urednik razvedrilnega programa na RTVS, pravi: »Dober občutek imam. Zmagovalni komad se mi zdi dober. Do 7. marca bo treba še kaj spremeniti pri njem, vendar je dober. Če ga primerjam z Zalo in Gašperjem, ki sta dobila veliko glasov tudi od televotinga, je to skladba, kakršna bi znala biti všeč komisiji. Sem ji pa takoj po nastopu in izjavi rekel, da ni nič narobe, če je izrazila svoje prepričanje, ker je iskrena. In v tem vidim osnovno poanto. Ves čas razmišljamo, kaj in kako, najboljše pa je, da so ljudje takšni, kot so. Avtentični. Podobno, kot sta Zala in Gašper lansko leto vztrajala pri svojem, se da zaznati pri Ani.« Jezus bi pri evropskem televotingu celo znal biti koristen.
Sokličeva se obenem zdi tudi kot pevka z enim močnejših naborov posnetkov iz preteklosti. Podrobnejši sledilci evrovizijske popevke bodo lahko naleteli na številne priredbe, v katerih zveni celo bistveno bolj prepričljivo kot v tekmovalnih skladbah, pri čemer je mogoče zaznati, da se v angleščini razživi izrazito bolj kot v slovenščini. In bi bilo morda zato bolje, če bi dekle na tekmi zapelo v angleščini.
Konec koncev, v katerem jeziku bi pela pa Jelena Karleuša, če bi na letošnjem slovenskem izboru nastopila in morda celo zmagala? Oziroma zakaj ni nastopila, vprašamo Vanjo Vardjana: »Zgodba s Karleuševo ni nič posebnega. Javila se je sama, izrazila je interes, da bi se udeležila tekmovanja, rekoč, da ima slovensko državljanstvo, pri čemer smo ji pojasnili, da to ni nujno, da pa mora imeti v Sloveniji vsaj začasno prebivališče. Na koncu se ni odločila za sodelovanje, je bila pa prijazna in nadvse profesionalna.« H koreninam se je na letošnji Emi vrnil tudi Božidar Wolfand - Wolf, ki je nastopil že na jugoslovanskem izboru leta 1984 s skupino Rendez-vous oziroma skladbo Oh ne, Cherie, s katero so bili takrat tretji. Bil je uspešen pevec, potem pa je v začetku devetdesetih soorganiziral piramidno igro catch the cash, v kateri je dobrih 100.000 vlagateljev izgubilo približno 200 milijonov tedanjih nemških mark, zaradi česar se je s soprogo preselil na tuje. Tokrat je poskusil s škotskim vzorcem, a mu ni uspelo.
Slakonja kot tekmovalec
Ob pomanjkanju klasičnih popevkarskih festivalov se je Ema tudi letos ponudila in izkazala za to, kar je že lep čas. Za prireditev, ki se ji nacionalne televizije Evrope, vključno z našo, ne nameravajo odreči, saj gre za utečene letne (proračunske) postavke. A obenem velja prireditvi priznati tudi vlogo ventila, ki ga odprejo vsako leto, zato da živelj lahko viha nos in zavija z očmi nad poskusi kandidatov. Težko je namreč v kompletni letni ponudbi najti dogodek, ki bi ljudem ponudil več razlogov za bentenje, bentenje pa je, kot vemo, esencialnega pomena za delovanje države kot take. Pri tem so mlajši in manj uveljavljeni izvajalci, ki so letos ob opaznem izostanku starejših kolegov prevladovali, toliko bolj slastni zalogaji za premlevanje.
Je pa zaznati, da se bo Klemen Slakonja, ki je tudi letos vodil prireditev, težko izognil temu, da bo enkrat na oder stopil tudi kot tekmovalec. S svojim glasom in še nikdar slišano skladbo, ne pa zgolj kot imitator skladb drugih izvajalcev. Kar bo vsekakor težje. Kot ga je razumeti, razmišlja o tem, da bi poskusil. Človek, ki lahko zapoje vse evrovizijske popevke. Če z njim ne bo uspelo, pa lahko res zapremo »štacuno«.
