Assange se namreč trenutno nahaja v najstrožje varovanem zaporu Belmarsh v Veliki Britaniji, če pa ga bodo izročili ZDA, mu grozi več kot 170 let zaporne kazni.
Njemu v čast so na veliki ploščadi TR3 postavljeni stoli različnih barv, okoli njih pa so zbrani ljudje s transparenti. Iz zvočnikov prihaja pesem skupine Laibach z naslovom »Whistleblowers«, po slovensko žvižgači. A široka paleta ljudi ne protestira le za Assangea, temveč tudi proti pregonu vseh ostalih žvižgačev, urednikov, založnikov in novinarjev, ki se v imenu borbe za resnico soočajo s hudimi pritiski in krivicami s strani lastnikov družbene in politične moči.
Prvi spregovori Vuk Ćosić, spletni umetnik in artivist. »Poanta o Assangeu je pomembna, ker je uspela združiti hipije in pankse. Ta prizor, ki ga imam danes pred očmi mi je potrdil, da smo uspeli zbrati predstavnike različnih ekip, ki se drugače ne dobivajo,« pove.
Ljudje različnih starosti, različnih videzov in življenjskih slogov imajo skupen cilj – doseči pravico za tiste, ki se zanjo borijo.
Danes se je tvegano postaviti s telesom in glasom za nekaj konkretnega. V javnosti se načrtno gradi kampanja dvoma, ki slabi upor. Dostop do informacij in razkrinkavanje informacij sta minimum za kakovostno novinarstvo, slednje pa je minimum za nadzor centrov moči, politike in kapitala, je prepričana Monika Weiss, novinarka in aktivistka. Lov na Assangea je lov, ki ga pod krinko sledenja visokim pravnim standardom izvaja oblast. Weissova izpostavlja tudi, da sta oznaki novinarstvo in mediji v današnjem času eni izmed najbolj zlorabljenih. Opozarja na vedno večje število člankov, ki jih pišejo PR-ovci zavarovalnic, zaradi česar trpi kakovostno novinarsko delo in novinarji sami. Besede novinarke, ki požanjejo največ aplavza in odobravanja publike, pa so sledeče: »Ko so mediji in novinarji vsi, ni medij in novinar nihče več.«
Ko na stol stopi Andrej Rozman Roza, pesnik, pisatelj, igralec in še mnogo več, je navdušenje kolektivno. »ZDA se ima za izvoznika demokracije, a prava demokracija je možna le, če je narod informiran. Vse drugo je ''demonkracija''. Za Veliko Britanijo, ki je izstopila iz EU, je v primeru Assange tako kazanje ponižnosti proti ZDA skrajno ironično,« glasno pove. Sloveniji očita, da hlapčuje državam, ki kršijo človekove pravice, namesto da bi taka dejanja obsojala.
Nataša Posel, direktorica društva Amnesty International Slovenija opozarja, da gre pri Assangeu za legitimna in zakonita dejanja, ki se nikoli ne bi smela preganjati. Namreč interes in pravica javnosti ter posameznika sta, da smo obveščeni o tem, kaj delajo naše vlade. Assange je objavil dokumente, ki so razkrivali tudi vojne zločine. »Danes smo tu, da zahtevamo glasen NE zastraševanju novinarjev in drugih, ki razkrivajo nepravilnosti oblasti.«
»Protimedijska retorika in skrajni populizem sta privedla do najbolj nevarnega časa za novinarski poklic v zadnjem desetletju,« je jasna Maiken Kores z Inštituta 8. marec. »Zakonodaja, ki kriminalizira poročanje in razkrinkavanje krivic, ljudem na pozicijah družbene in politične moči omogoča, da zakonodajo prilagajajo sebi v prid ter pod pretvezo državne varnosti nadzirajo medijsko produkcijo.« Opozarja pa tudi na samocenzuro, da saj se novinarji zaradi samega strahu pred pregonom in celo izgubo življenja samocenzurirajo. »Ne smemo se pustiti ustrahovati. Čas je, da uvedemo zakonodajo, ki bo ščitila integriteto novinarjev. Strah je močno orožje, a skupnost je še močnejša,« odločno zaključi mlada aktivistka.
Živahen pogovor in druženje po protestu med sodelujočimi briše grenak priokus, ki ga za seboj puščajo takšni dogodki. Nekaj moških nazdravlja s pivom, nekateri božajo pse, spet drugi pa vneto debatirajo o vprašanju, ki ves čas visi v zraku - kaj čaka Juliana Assangea? In še pomembneje, kaj čaka vsakega od nas, če bo kriminalizacija novinarstva uspešna.
