Zgodba, kot bi nastala pod peresom Maxa Bunkerja, očeta satiričnega (anti)junaka Alana Forda, čigar ironijo in satiro smo edino v bivši Jugi resnično razumeli, saj smo jo konec koncev živeli in ob tem hedonistično uživali, kljub temu ali prav zato, ker je bila navidezna resničnost stripovskih junakov bolj resnična od resničnosti same in naša realnost čisti odsev satiričnega stripa. Vse, kar je bilo takrat za navadne državljane očitno – korupcija, nepotizem, konformizem, stremuštvo, karierizem, oportunizem, brezbrižnost in vse večje družbeno razslojevanje –, je bilo za »normalno«, z vladajočo doktrino zaslepljeno, leno, brezbrižno in vsega dobrega naveličano birokratsko pamet, potlačeno in nevidno. Ta zgodba dokazuje, da je virtualni svet bivše Juge, vreden norčevanja in satire, preživel njeno fizično smrt in našel zatočišče pri nas najmanj na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, kjer uradniki črkobralsko uresničujejo idiotske ideje nadrejenih bistroumnežev.
Kot da je to zgodba o Superhiku, zapitem smetarju, ki na smrt sovraži njemu podobne reveže, ki za ostanki brskajo po smeteh in mu s tem še dodatno grenijo že tako zagrenjeno zapito smetarsko dušo. Kaznuje jih tako, da jim (po)krade še tisto malo, kar imajo, in nakradeno daruje bogatim. Literarni junak je ropal reveže iz sovraštva in lastne prizadetosti, civilizirani in kultivirani, po službeni dolžnosti »socialno čuteči« psihopatski bistroumneži na ministrstvu pa, kot je videti, skušajo siromake okrasti skoraj neopazno, nenasilno – in premišljeno. S pomočjo zakonov, ki jih sami pišejo. Oni očitno, v nasprotju z literarnim brutalnim burkežem, ne razumejo socialnih transferjev kot plen, ampak kot dobro naložbo in izvrstno poslovno priložnost, kako iz revežev s pomočjo idiotskih predpisov iztisniti še tisto malo, kar imajo, in oplenjeno podariti bogatunom. Kako drugače razumeti zgodbo iz Odmevov, kjer mora revež na minimalcu, ki ne more preživljati upokojenega še bolj revnega sorodnika, pred notarjem in državo priznati ter podpisati, da je revež, in lastno sramoto notarju celo plačati. Bagatela za bogatuna, za reveža pa zgodba o nekajdnevni ali nekajtedenski prisilni dieti. Še večji revež, ki (po 40 in več letih dela) ne more ne živeti ne umreti s penzijo, pa, namesto da bi molčal in skril svojo sramoto pred javnostjo in težave reševal v javni kuhinji, na Karitasu ali v smetnjakih, ne pa z varstvenim dodatkom, brez sramu in slabe vesti obremenjuje nič krive uradnike in jim tako krati zaslužen duševni mir. Seveda primerjava med Bunkerjevim literarnim junakom in sociopatskimi brihtneži na ministrstvu ni povsem korektna. Oni ne zaposlujejo smetarjev…
Ne pozabimo, govorimo o ministrstvu, ki je, verjetno v duhu enakih možnosti, nedavno za socialne transferje zahtevalo od prejemnikov socialne pomoči plombo na premoženje. To je tudi tisto ministrstvo, kjer je visok uradnik, brez najmanjše zadrege in sramu priznal, da velik del problemov, ki grenijo življenje uradnikom na ministrstvu, reši – matilda. Očitno imamo opravka z uradniki, ki že (pre)dolgo, najbrž še iz pokojne Juge, rotirajo po pomembnih funkcijah v državi.
Nekdaj, ko je pri nas še vladala menda nenaravna doktrina družbene enakosti, taka ideja ni mogla preživeti. Ko smo zrušili ta nemogoči, nenaravni, nepravični in nevzdržni sistem in ga nadomestili z menda povsem naravno, pravično in vzdržno družbeno slojevitostjo, smo naredili sicer majhen korak za človeka in velik skok za človeštvo ter namesto sivine enakosti, uzakonili barvitost družbene razslojenosti. In Superhik je, kot Kristus, vstal od mrtvih. Seveda se nihče ne bo prepoznal v tej zgodbi, za kaj takega bi morali hkrati govoriti tudi o moralni in mentalni revščini v nekaterih, predvsem uradniških glavah.
Ne, donator meseca ni upokojena učiteljica, ki se v samoti hrani z mačjo hrano in ob tem daruje kakšen evro še večjemu revežu, donator meseca tudi ni trgovec, ki ves mesec, sedem dni na teden in 24 ur na dan, molze, stiska in ožema svoje zaposlene in dobavitelje ter lupi vse druge v maniri »največ za vaš denar« samo zato, da si lahko konec meseca malček spolira javno podobo. Pravi donator meseca je bistroumni uradnik nekega sprevrženega ministrstva, ki bogatunom, kot Superhik iz satire, daruje tisto, kar je po črki zakona uplenil revežem. Povsem razumljivo je, da ob vsem tem lahko samo ponovim besede našega predsednika, vrednega takih uradnikov: »Kakšen fantastičen dan je danes…«
Emil Brence, Bled