Moralo je biti leta 1980, ko so v Kalu nad Kanalom na Banjški planoti nazadnje pustovali v tradicionalnih kalskih maskah, se spominja domačin Aleksander Humar. Po tistem so lokalne šege in navade zamenjali globalni pustni trendi, na srečo pa želja po obuditvi tradicije ni zamrla. V soboto in nedeljo so skozi vrata domačij znova vstopali pustni liki, kot so jih v Kalu nad Kanalom poznali v času med obema vojnama: otroke sta strašila v ovčje in zajčje kože odet pust ter grbasta in črna pustovka, za njima je z zvoncem tekal cundrin, ogrnjen v belo rjuho z našitimi raznovrstnimi kosi plapolajočih krp blaga. Med preostalimi šestimi pari, ki so predstavljali rodnost, delavnost, oblast, zdravje, bogastvo in revščino, se je zibal tudi »pu 'n pu«, »ne teč ne meš« – lik z dvema glavama, na desni moški, na levi ženska. Simbol narobe sveta in dvoličnosti človeka.
Papir, moka in voda
Člani Folklorne skupine Kal nad Kanalom, ki so se lotili zahtevne obuditve nekdanjega pustovanja, so se že navsezgodaj zjutraj zbrali sredi vasi. Štab je bil v vaškem župnišču, vzdušje prešerno. V veliki kartonasti škatli jim je oblikovalka Elza Pavšič prinesla obrazne maske. Še čisto sveže, zadnje so nastajale še tisto noč. Tako kot nekoč jih je izdelala iz časopisnega papirja, moke in vode ter likom s čopičem vnašala življenje.
Z rutami in rokavicami so si tik pred odhodom med ljudi prekrivali še sleherne kose kože. Nekdaj je bilo sramotno, če so vaščani prepoznali, kdo se skriva pod katero masko. Predstavnica folklornikov Darja Rijavec prikima, da so se dela, raziskovanja in prikaza običaja lotili s premislekom. Med starejšimi krajani so iskali redke fotografije, zbirali gradivo, se povezali z etnologi, okoliškimi izdelovalci mask. »Čeprav je danes to težko, smo želeli čim bolj avtentično poustvariti ta običaj,« pravi in razloži zgodbo, kako so po podstrešjih in redkih trgovinah iskali staro blago, čevlje, klobuke…
Staro ohišje, mlada duša
Aleksander Humar je eden od pobudnikov obuditve pustnih običajev, ki se jih sam še spomni. »Že kot otrok sem pust doživljal na poseben način. Ko so zazvonili zvonci, me je nekaj prevzelo. Takrat sem se seveda pusta bal, kot 16-letnega fanta pa so me povabili zraven, da sem se oblekel v pusta,« se spominja. Tudi po spominu iz tedanjih dni je tokrat sam izdelal masko in se znova oblekel v glavni lik. Telo so mu pokrivale ovčje in zajčje kože, naposled si je opasal še zvonce in si na glavo poveznil masko s kravjimi rogovi, strašljivim obrazom in visečim jezikom. »Staro ohišje z mislijo na mlada leta,« se je zasmejal. Ko se je po več kot 40 letih znova s culo pepela zapodil za otroki, ga staro ohišje ni izdalo.
Robert Lipičar si je oprtal masko z dvojno glavo. Po nasvetih in inštrukcijah 97-letnega rezbarja Franca Jerončiča si jo je iz lipovega lesa izrezljal sam. Šivilje so mu zašile kostum, desno nogo je oblekel v hlačnico, levo v krilo. »To masko, rečemo ji pu 'n pu in predstavlja pol moškega pol žensko, so nosili pred okrog 100 leti. Najstarejši domačini se je niti ne spominjajo več,« je razložil. Etnološki zapisi pričajo, da so se nekoč nad to masko nekateri celo zgražali, češ da tak človek ni po božji podobi. Ne glede na to je bila to tista maska, ki je nekoč in tudi minuli konec tedna žela največ smeha in zanimanja.
Med krajani v Kalu se je že pred tedni razvedelo, da bo letošnji pust nekaj posebnega. Izza oken so kukale gospodinje, nato pa skupaj z gospodarji skupini z veseljem odpirale vrata, z gosti zaplesale in klabasonarju (tistemu, ki pobira darove) darovale jajca, klobase in denar. Vse to v zameno za debelo repo, korenje, krompir in ljubezen. Za zimo se letos nihče ni kaj prida zmenil. Kako le, saj so povsod naokrog cveteli zvončki.
