V Dnevniku je bil 15. februarja 2020 objavljen prispevek Nov začetek s Hrvaško. Zadnja meja, ki jo je republika Jugoslavija dogovorila, priznala in končno podpisala, je bila meja med Italijo in Jugoslavijo, ki se je določala v letih 1947, 1954 in z Osimskimi sporazumi leta 1975. Ker sem povojna generacija, se teh dogodkov spominjam le kot otrok, ko sem z očetom hodil v večernih urah po koprskih ulicah in se tudi jaz po svojih močeh pridružil skandiranju »Trst je naš«. Zato je zame edini način, da sem spoznaval zgodovino dogodkov, literatura, predvsem z več koncev: jugoslovanska, italijanska, angleška-ameriška. Lahko rečem, da zelo dobro opisuje dogodke tistega časa knjiga B.C. Novaka: Trieste 1941–54 La lotta politica, etnica e Ideologica/The Ethnic, Political, and Ideological Struggle. Žal slovenskega prevoda ni. Morda je za razumevanje dogodkov o pregovarjanju o meji s Hrvaško dobro, da si preberemo nekaj dobrih iztočnic, ki si jih je izboril pogajalec na naši strani Josip Broz - Tito v pogovorih z zavezniki. Morda bi te zaveznike (Združeno kraljestvo – ZK, ZDA, Francijo in SZ/Rusijo) poklicali tudi tokrat na pomoč, saj so bili bilateralni pogovori med Jugoslavijo in Italijo vselej neuspešni. Tako kot dandanašnji med Slovenijo in Hrvaško.
O arbitraži ne mislim izgubljati besed, saj jo je določilo mednarodno sodišče na osnovi takšnih in drugačnih argumentov.
Zakaj menim, da so nekatera izhodišča iz let 1947–54 potrebna, da si jih prikličemo v spomin mi, pa tudi naši južni sosedje? Pojdimo po vrsti:
– Dogovor o razmejitvi leta 1947 je v glavnem sledil francoskemu predlogu, ki je zagovarjal načelo: toliko »Jugoslovanov« kot ostane v Italiji, toliko Italijanov naj ostane v Jugoslaviji. Od tistih »Jugoslovanov« so bili to le Slovenci, ki so plačali to razmejitveno črto. In niti en Hrvat (gledano po etničnem ozemlju). In niti en najmanjši košček hrvaškega ozemlja! (Spomnil sem se na »genialno« idejo Hrvatov, ki so zahtevali tudi neposredno mejo z Italijo. Pa saj to je isto, kot če bi Slovenci zahtevali mejo z BiH ali celo Črno goro. To priložnost so naši sosedje imeli že leta 1947, ko bi lahko pustili Italijanom Pulj, ki je že tako bil v coni A!)
– Z dogovorom med Titom in zavezniki je bilo določeno, da Sloveniji pripada izhod na morje. Ker smo izgubili narodnostno slovensko obalo in Trst, so tako ZDA (20 milijonov dolarjev) kot ZK (2 milijona funtov) priložili tudi finančna sredstva, da si bo Slovenija lahko zgradila svojo nadomestno pristanišče – okno v svet. Ta ukrep je zadoščal, da je takratna oblast privolila v kompromis.
– Zavezniki so sklenili »začasni« dogovor o razmejitvi s pripombo, da v prihodnje ne bodo podprli nobenih ozemeljskih zahtev ne Jugoslavije ne Italije.
V nekaj vrsticah se ne da opisati vseh dolgoletnih prizadevanj zaveznikov, ki so se vlekla vse od leta 1945 naprej, da bi le prišlo do nekega sporazuma. Italija v vselej živih fašističnih in neofašističnih strujah je imela vedno močno nasprotovanje kakršnemu koli dogovarjanju s »komunisti«. In to čutimo še danes. Tako kot ima danes Hrvaška v ustaških in neoustaških vrstah močno nasprotovanje sporazumevanju s Slovenijo. Pa da ne bo zamere: samo berimo medvojne uradne dokumente in povojne dokumente njihove politične emigracije, današnje ustaške (fašistične) izpade ipd.
Ker je 20, celo 30 let skrajni čas, da se mejno vprašanje z našo južno sosedo uredi, menim, da mora Slovenija ostro nastopiti in vztrajati na stališču, da je za mir na Balkanu nujno potrebno, da se uredijo vsa nerešena mejna vprašanja. In teh imajo naši južni sosedje kar nekaj…
Dr. Veselko Guštin, Ljubljana
