Prof. dr. Čuk poudarja, da ga »presenečajo« moji pogledi na knjigo Prevarani sokoli, »še posebno, ker je bil (Tomaž Pavlin, op. p.) povabljen k soustvarjanju Prevaranih sokolov, kar je odklonil, ob povabilu, naj to knjigo oceni, pa se je temu izognil z izjavo, da ga je strah opraviti to delo«. Zanimivo! Dragi profesor doktor, ne sprenevedaj se! Moj pogled dobro poznaš, poleg tega smo imeli marsikdaj pogovore in debate, pa dva simpozija, Murnikovega (2006) in ob 150. obletnici začetka sokolstva na Slovenskem (2013). Prispevki s slednjega, tudi prof. dr. Čuka, so izšli v zborniku Naša pot (2014). V debatah so bili izpostavljani tudi »levo krilo« in relacije partija–Sokol-Osvobodilna fronta–Sokolska legija. Sam sem se s to temo soočil že v drugi polovici devetdesetih let 20. stoletja pri doktorskem raziskovanju Sokola Kraljevine Jugoslavije 1929–1941 in ti jo tudi predstavil. Da so bili komunisti ljubitelji telovadbe in v tridesetih letih tudi člani Sokola, ni bila bistvena novost, vsaj zgodovinopisno, saj je šestojanuarska diktatura z zakonom o Sokolu Kraljevine Jugoslavije posledično likvidirala telovadne odseke Svobode, ki so bili primarno okolje njihovega društvenega delovanja.
Prof. dr. Čuk se je s soavtorjem Prevaranih sokolov pred leti odločil napisati novo zgodovinsko resnico sokolov, odločil se je tudi za pregled udbovskega in drugega gradiva o sokolstvu in partiji. Kot sta mi dejala, sta me v Arhivu Slovenije vpisala kot soraziskovalca, nekaj udbovskega gradiva pa sem tudi sam pregledal in uporabil pri pisanju gesla o olimpioniku Edvardu Antosiewiczu za Novi Slovenski biografski leksikon (2013). Sicer pa so raziskovalne poti tekle ločeno, ker smo se razhajali glede njune teze o »komunistični prevari« itd., s katero se glede na svojo disertacijo, raziskovanje in izsledke nisem strinjal. Vendar če bi dokumenti to pokazali, bi se odprla pot novi interpretaciji.
Sledila je knjiga. Čestital sem mu za delo in poudaril, da je vrednost knjige v naboru virov, ki osvetljujejo »partijsko« politiko v tridesetih letih, partijske smernice in navodila za delovanje v liberalnih društvenih organizacijah, med njimi tudi v Sokolu, pa tudi katoliških, ter delovanje komunistov v Sokolu. Ne potrjuje pa teze o komunizmu vodilnih sokolov načelništva ljubljanske župe in iz tega izhajajočih tez, ki sem jih poudaril zgoraj ter na Odprti strani 25. januarja 2020. Predstavitev knjige je bila uokvirjena v sokolski posvet, kjer sem imel prispevek o sokolstvu do šestojanuarske diktature in čakal razpravo – a glej ga zlomka, ni je bilo! Strah? Čigav? Ali le časovna stiska.
Po izdaji knjige sem najprej odlašal in nato zavrnil pisanje ocene, ne vem pa, od kod prof. dr. Čuku navedba, da sem se »izognil z izjavo«, da me je »strah opraviti to delo« – ta pa je krepka! Manipulacija! Po drugi strani športna zgodovina ni samo sokolska zgodovina in sokolska literatura, res pa je sokolska zgodba pomembna, zlasti glede na odločitve v težkih narodnih trenutkih, kot so bili to leto 1941 in nacifašistični napad ter okupacija. Sokolski odpor z organiziranjem Osvobodilne fronte – kot ustanovna skupina – je bila ena od teh odločitev in je na udaru prof. dr. Čukovega revizionizma, tudi v »enournem intervjuju« na TV Slo 1 12. januarja 2020. Medijskost »enournega intervjuja« v gledanem času na nedeljo na TV Slo 1 ni tako nepomembna, kot želi v odgovoru 15. februarja 2020 relativizirati, zato sem v luči kredibilnosti zgodovinske interpretacije poudaril dejstva v zvezi s taborskim procesom in posledicami ter dogajanjem v letu 1941, ki ne podpirajo teze o »prevari«, ki jo tako neumorno trosi po Sloveniji.
In nenazadnje: prof. dr. Čuk je v intervjuju 12. januarja 2020 na TV Slo 1 poudaril, da je Štukelj živel po drugi vojni v veliki nemilosti, na kar sem v zapisu 25. januarja 2020 na Odprti strani opozoril, in sicer da zgodba ni le črno-bela, ter navedel nekatera dejstva, ki jih prof. dr. Čuk v odgovoru 15. februarja 2020 niti ni negiral ali jim kakorkoli drugače oponiral! Pač pa je poudaril, da ga je »komunistična oblast odrivala in ignorirala«. To za določeno obdobje nove jugoslovanske države nedvomno drži, vprašanje pa je, koliko in kako drži v drugem ali tretjem obdobju te iste države, ko je na primer olimpionik Leon Štukelj poudarjen v Stepišnikovi knjigi Oris zgodovine telesne kulture na Slovenskem iz leta 1968, dolgo krovni knjigi zgodovine športa. Na strani 173 je njegova slika z letnega telovadišča v Ljubljani v eni od prvin v vaji na krogih in s podnapisom o olimpijski mnogobojski zmagi leta 1924 – prvino bi profesor doktor kineziologije Ivan Čuk znal nedvomno bolje imenovati kot jaz, ki sem le, kako že pravi, »servisni zgodovinar«; in tega je še več. Kot drugo pa prof. dr. Čuk v isti sapi dodaja, da je Leona Štuklja »dejansko (...) iz anonimnosti potegnil predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Juan Antonio Samaranch«. Glede Samarancha in anonimnosti ne vem, katero anonimnost misli, morda mednarodno. Kakorkoli, to bo moral razčistiti s krovno športno organizacijo na Slovenskem, katere soustanovitelj je bil tudi olimpionik Leon Štukelj!
Prav tako kot s problematiko arhiva Bloudkovih nagrajencev ministrstva za znanost, izobraževanje in šport. V demokraciji obstajajo tudi pravne poti za dostop do informacij javnega značaja, če to so. Na drugi strani, če se že gre zgodovinarja, lahko dobi podatke tudi preko medijev kot relevantnih sekundarnih virov in publikacij Bloudkovega odbora. Iz zapisanega ni razvidno, kakšne dokumente je želel, kajti dokumenti so lahko tudi zaupne narave z življenjepisi in obrazložitvami, za to pa ima ministrstvo verjetno svoja pravila in to bi oni bolje pojasnili. No, mogoče pa so mu, prof. dr. Čuk pa zadevo pridno izkoristi za drug cilj: »lov na čarovnice«, alias lov na kritika teze o prevaranih sokolih!
Odgovor prof. dr. Ivana Čuka na Odprti strani 15. februarja 2020 govori bolj o piscu samem. Jugoslovanski Sokol je 1. februarja 1929 v uvodniku svojega glasila in po nastopu šestojanuarske diktature kralja Aleksandra poudarjal različne kulturno-politične in gospodarske razvoje južnoslovanskih plemen po južnoslovanski naselitvi. Te so se tedaj zrcalile tudi v napetih notranjih državnih razmerah (streljanje v parlamentu leta 1928), ki so pripeljale »državo ad absurbum«. Pomemben element absurda, ki je preprečeval pozitivno delo, je bil historicizem. Slednjega se resda lahko bolj ali manj najde pri vseh narodih, je poudarjal Sokolski glasnik, »vendar naš historicizem je toliko močnejši in krepkejši, da se bolj kot drugi narodi izgubljamo v preteklosti, gledajoč v njej ideale bodočnosti«.
S tem dopisom zaključujem dopisovanje.
Sokolsko-partizanski ZDRAVO!
Dr. Tomaž Pavlin, Ljubljana