Epidemije so vedno povzročale velike kolektivne strahove. Najočitneje smo oboje lahko pred nekaj tedni videli ob pravem križevem potu turistov iz Vuhana, ki so plačali turistični aranžma za ogled nekdanje Jugoslavije. Ker ljudje ne morejo v boj z virusom, vso pozornost usmerijo na potencialne nosilce, kar je bilo v našem primeru 29 Kitajcev iz Vuhana.
Z letalom so prileteli iz Kitajske v Milano ravno na dan, ko so mediji po svetu začeli poročati o epidemiji koronavirusa v Vuhanu. Italijani so jih po zdravniškem pregledu vkrcali v avtobus in pospremili do Sežane, od tam so se odpeljali do mejnega prehoda Obrežje.
Panika v »Jugoslaviji«
Na Hrvaškem je zavladala panika, medtem ko so korejski in japonski turisti po Zadru in Dubrovniku nosili napise: »Mi nismo Kitajci!« Po prihodu avtobusa v Bosno in Hercegovino se je tam na družbenih omrežjih vnela polemika, ali so kitajski virus Bošnjakom podtaknili Hrvati ali so ga Bošnjaki podtaknili Srbom.
Še preden je avtobus prišel v Srbijo, so se tamkajšnji Srbi obrnili proti »domačim« Kitajcem, lastnikom poceni trgovin, ki so zato, kot piše publicist Boris Dežulović, z napisi na prodajalnah obveščali kupce, da so oni »Kitajci iz Srbije, ne Kitajci iz Kitajske«. Na vsak način se je 29 kitajskih turistov srečno vrnilo v Vuhan.
»Kuga« ob obleganju Aten
Takšne iracionalne odzive je zaznati pri vseh epidemijah. Tako je bilo že ob »kugi« v Atenah v letih 430–426 pred našim štetjem, ko so Špartanci v času bratomornih peloponeških vojn oblegali Atene. Gre za eno prvih strašnih epidemij, o kateri nam je ohranjeno zgodovinsko pričevanje iz prve roke, in sicer zapis zgodovinarja Tukidida, ki je tedaj sam živel v Atenah in tudi zbolel, a preživel. Ni pa jasno, kateri virus je povzročil epidemijo. Očitno je, da to ni bila kuga, ki je v pozni antiki in potem v poznem srednjem veku opustošila velike dele Evrope in Azije. Grki in Rimljani so vsako epidemijo imenovali kuga.
Sicer je bila ta epidemija toliko strašnejša, ker so bila desetletja pred letom 430 pred našim štetjem zlata doba Aten. Najprej zato, ker so Atene leta 490 in 480 pred našim štetjem dosegle odločilni zmagi nad veliko perzijsko vojsko na Maratonskem polju in nad perzijskim ladjevjem pri Salamini. Nato so Atene okoli sebe ustvarile veliko vojaško zvezo pomembnega dela grških polisov, ki se ji je zoperstavila Šparta s svojo peloponeško zvezo. Atene so za boj proti Perzijcem tudi zbirale denar članic svoje atiške pomorske zveze, vendar so potem ta denar uporabile med drugim za gradnjo velikega templja na Akropoli in za velikansko obzidje, ki bi mesto lahko skupaj s pristaniščem Pirej ščitilo pred sovražnikom. Brez te kraje denarja drugim polisom Atene, ki so bile drugače kot Šparta demokratična država, ne bi postale tako čudovito mesto, danes s tako zelo zanimivimi ostanki templjev in drugih stavb.
Po čedalje hujših trenjih med Atenami in Šparto se je vnela dolgotrajna vojna med njimi. Špartanci so leta 431 prvič poskusili zasesti Atene, a jih je ustavilo omenjeno obzidje. Ko pa so leta 430 to poskušali drugič, se je iz pristanišča Pirej v Atene razširila epidemija. Kot je pisal Tukidid, jih je večina umrla teden dni po prvih znakih bolezni: vročini, vnetju oči in jezika, kašljanju, bruhanju in izpuščajih.
Tukidid je pisal, da so mrtve, ki jih je bilo zaradi beguncev s podeželja toliko več, šteli v tisočih, zdravniki niso več zdravili, oblast ni več vladala, državljani niso več priznavali vezi prijateljstva in medsebojne solidarnosti, predajali so se razuzdanosti, niso več spoštovali bogov, po ulicah naj bi ležali kupi mrtvih in umirajočih. Ljudje naj bi v grozi pred smrtjo bežali v naslado in se s tem odpovedovali primernemu obnašanju.
A čeprav je v tej epidemiji v letih 430–426 umrla tretjina atenskega prebivalstva, so Atene v naslednjih desetletjih dosegle vrhunec svojega intelektualnega razvoja, s katerim so izjemno veliko prispevale v zakladnico človeške modrosti. V stoletju po »kugi« so namreč živeli Sokrat, Platon, Aristotel, Antisten, Izokrat, Aristofan, Demosten…
Paracelsov recept
Najhujša epidemija je bila najbrž kuga, tokrat prava, sredi 14. stoletja, ko je v nekaj letih umrla morda celo tretjina prebivalcev Evrope ali 25 milijonov ljudi. Številna mesta so bila v karanteni, kar spominja na današnjo situacijo v Vuhanu, ponekod pa cele pokrajine. Cerkev je poskušala ublažiti strah tako, da je organizirala procesije z molitvami in litanijami.
Epidemije pa so bile tako vedno eno z velikim strahom, da je veliki učenjak Paracelsus (1493–1541) menil, da epidemije povzroča strah. Pri tem se je oprl na antično filozofijo stoicizma, po kateri se modrec lahko s svojo notranjo, intelektualno močjo zoperstavi bolezni, ki pa se polasti tistih, ki se je bojijo. To prepričanje je potem v veliki meri obveljalo v naslednjih stoletjih, vse do 19. stoletja, ko so znanstveniki odkrili, da epidemije povzročajo mikrobi z okužbo. Še v začetku 19. stoletju je bilo mnogo uglednih zdravnikov prepričanih, da se je okužbi mogoče zoperstaviti, če ostaneš miren, če živiš zdravo in zmerno.
Ko se je na primer leta 1832 iz Indije v Kairo razširila kolera, so tamkajšnji zahodnjaki, ki so pripadali ekonomski in intelektualni eliti, sledili nasvetom novodobnega stoicizma. Prepričani so bili, da bodo bolezen preprečili, če se ne bodo predali negativnim mislim in vdanosti v usodo. In tudi ko je leta 1835 v Kairu razsajala kuga, je tamkajšnji francoski zdravnik bolne poskušal zdraviti z nasveti, naj bodo mirni in naj se ne bojijo bolezni.
Iskanje grešnega kozla
Predvsem pa so ljudje ob izbruhu epidemij poskušali najti krivce. Od leta 1348 do 1720, ko se je kuga pogosto pojavljala v Evropi, so bili to judje, tujci in potepuhi. Na ta način so si ljudje skušali pojasniti nekaj, kar jim je bilo nerazumljivo. Predvsem judje, ki so že krivi smrti Jezusa Kristusa, so bili idealni grešni kozel. Pogosto pa je bila za kakšno epidemijo obtožena sosednja dežela.
Ko se je po odkritju Amerike v Evropi pojavil sifilis, je bila za Italijane to bolezen Francozov, za Francoze pa bolezen iz Neaplja. Za širjenje epidemij so pogosto obtoževali tudi ženske. Tako se je obdobje kug (1348–1720) časovno ujemalo z obdobjem procesov proti čarovnicam.
Ob veliki epidemiji kolere po letu 1830 pa se je v Franciji razširilo prepričanje, da so bolezen povzročili zdravniki, ki hočejo z njo zaslužiti. Ob epidemiji ebole v Afriki v letih 2013–2015 pa so domačini obtožili zahodne znanstvenike, da so razširili smrtni virus z namenom, da bi se ustavilo hitro naraščanje prebivalcev na črni celini, ki naj bi ogrožalo Evropo. V Gvineji, kjer je umrlo 2543 ljudi, so se domačini bali predvsem »zombijev«, oblečenih v bele halje in z maskami na glavi, ki so odpeljali »svoje žrtve« daleč stran. Širile so se govorice, da so jih ubili, razkosali in potem prodajali njihove organe.
