Ali ob svoji drzni in bogati plezalski bilanci v alpinističnem smislu še kaj pogrešate? Kje plezate danes?

Ne, ničesar ne pogrešam. Kar sem splezal, sem splezal, ko sem bil mlad in zagnan. S tem sem zadovoljen. Zdaj veliko dni preživim v gorah kot gorski vodnik, pozimi smučam v Chamonixu, poleti se potikam po naših gorah, jeseni po navadi vodim treking v Nepal ali Peru. Prav rad grem tudi na Kalimnos, ki je kakor rajski otok, ustvarjen za plezalce.

Koga od slovenskih alpinistov in plezalcev najbolj spoštujete?

Najbližje mi ostajata Nejc Zaplotnik in Franček Knez. Vsak zase sta s svojo karizmo močno zaznamovala nove smernice v alpinizmu.

Kaj je za vas pri plezanju pomembnejše od preplezane smeri in stene, osvojenega vrha?

Pomembnejše od vsega naštetega je življenje, da preživiš in ne tvegaš preveč – a to so misli mene, ki sem svoje že odplezal. Ko si mlad, obstajajo le stene in težke smeri, za to si pripravljen narediti prav vse.

Izgubili ste več plezalskih prijateljev, kako je to vplivalo na vas?

Vedno je boleče in težko, ko odide nekdo, ki ti je blizu. Tu si ne znamo pomagati. V trenutku se ti vse spremeni, poruši, okoli tebe zazeva praznina… Začneš se spraševati o smiselnosti našega početja. Ob rojstvu nam je marsikaj dano, tudi naš neizbežni konec, in od nas samih je odvisno, kako bomo izkoristili to krhko kratko bivanje, ali bomo zbrali toliko poguma, da bomo okusili vsaj delček prostosti, svobode, zaradi katere smo po mojem tukaj, da se ti potem v pozni starosti ni treba spraševati: a to je bilo to – sem bil zaradi tega tukaj?

Roman Skozi trave oblakov ste posvetili prijateljema Slavku Svetičiču in Damjanu Vidmarju. Zakaj ste odločili za fiktivno zgodbo, utemeljeno na resničnih osebah in dogodkih?

S fiktivnimi dodatki v romanu sem si pridobil malce več svobode in sem lažje opisal določene situacije in dogodke, ki bi jih bilo drugače težje popisati. Zdi se mi, da sem s fikcijo lahko pripoved bolj približal bralcu.

Roman se konča s sublimnim opisom zadnjega vzpona Svetičiča. Kaj vas je povezovalo z njim, zakaj je njegova vloga v slovenskem alpinizmu nekoliko zapostavljena?

Ne znam si predstavljati, da ne bi imel pravih prijateljev, zaradi njih je v življenju vse lažje in lepše. Slavko je bil vse to, kar beseda prijatelj v pravem smislu pomeni, in njegova zaljubljenost v gore je bila nedotakljiva, tako kot pri meni in nekaterih najinih prijateljih, s katerimi smo preživeli veliko časa. Bil je preskromen za vse vzpone, ki jih je opravil. Čas mu bo gotovo prisodil pravo mesto, ki mu pripada.

Kaj boste pripravili za svoje predavanje na Festivalu gorniškega filma v Ljubljani?

S kratkim opisom nekaterih odprav, Južna Amerika, Čo Oju, Aconcagua, K2, Anapurna, bom poskušal ponazoriti čas, v katerega je postavljen moj roman Skozi trave oblakov.