Zgodba Brigite Langerholc Žager potrjuje, da stereotip o tem, da športniki niso le tekmovalci, ampak tudi navdušenci, katerih celotno življenje je prepleteno s športom, ne drži vedno. Nekdanja vrhunska atletinja, ki je bila med drugim četrta v teku na 800 metrov na olimpijskih igrah v Sydneyju leta 2000, ni že od mladih nog občudovala atletov in atletinj ali športnikov in športnic iz drugih disciplin, ampak se je s tekom začela ukvarjati zaradi drugih razlogov. Zato je tudi ni velikokrat zaneslo na stadione in v dvorane, razen seveda, ko je nastopala sama. »Morda vsakdo misli, da si kot športnik tudi velik navijač, a jaz nisem. Razen na sredozemskih in olimpijskih igrah, ki sem se jih udeležila sama, nisem spremljala veliko tekem,« je dejala.
Zato tudi nima kluba, ekipe, posameznice ali posameznika, za katerega bi še posebno močno stiskala pesti, a ima vseeno svoj klub. Pravzaprav dva. Je namreč predsednica Atletskega kluba Naklo, v času športne kariere pa je nastopala za Atletski klub Kranj. »Zdaj največ spremljam konjeništvo, ker se z njim ukvarjajo moje tri hčerke; v tem športu klubi ne tekmujejo med seboj kot na primer v nogometu, zato ne morem reči, da za kakšnega navijam. Sicer sem tudi sama želela jahati, a med atletsko kariero to ni bilo mogoče, ker nisem smela tvegati možnosti poškodb,« je dejala in dodala, da ji je pri srcu tudi drsanje, a za ta šport v Sloveniji ni najboljših pogojev oziroma ne spada med najbolj razvite.
Spomnila se je, da je na primer na sredozemskih igrah nekoč odšla na gimnastično tekmo, kjer je pesti stiskala za Mojco Rode. Na olimpijskih igrah je navijala tudi za druge slovenske športnike, se družila z rokometaši, a se njihovih tekem zaradi svojega urnika tekem in treningov ni udeležila. Ko je bila še aktivna tekmovalka, je spremljala košarkarje Olimpije. Med bivanjem v Los Angelesu je obiskovala tekme košarkarjev LA Lakers, zdaj je pozorna na dosežke Luke Dončića. Za nogomet pa se nikoli ni prav dosti zanimala. »Komajda vem, kaj je NK Maribor,« se je zasmejala.
Zakaj se je potem odločila dobršen del življenja preživeti na atletskih stezah, če se ne šteje med športne zanesenjake? »Zaradi zdravja. Ko sem bila otrok, sem zaradi astme veliko časa preživela v bolnišnici. Nisem od majhnega želela zmagati na olimpijskih igrah, ampak sem hotela le drugim dokazati, da sem zdrava. Nisem se imela za perspektivno športnico, potem pa sem se v najstniških letih izoblikovala v atletinjo,« je dejala in dodala, da ji šport ni dal le zdravja, ampak tudi delovne navade, trdoživost, omogočil ji je tudi spoznati veliko ljudi in mest.
