Risoroman Pépée – divja plat Léa Ferréja francoskega avtorja Adriena Demonta (1986) je v slovenskem prevodu Katje Šaponjić lani izšel pri založbi VigeVageKnjige. Torkovo druženje z avtorjem pa je vzbudilo zanimanje tako med študenti likovne umetnosti kot zvečer pri stripoljubcih, ki so se v presenetljivem številu zbrali, da prisluhnejo avtorju in prisostvujejo koncertu, na katerem je risal po navdihu žive improvizirane glasbe.
Zgodba o nenavadnem šansonjerju
Avtor se je svoje obrti izučil v striparski meki Angoulêmu. Najprej je ustvarjal s kolektivom Chroma comics in platformo Coconino world, leta 2008 pa ga je pod svoje okrilje vzela založba Scutella Editions ter mu izdala prvi dve knjigi – Sončnice in Balade.
Svoj prvi risoroman z naslovom Muha enodnevnica je izdal leta 2015, risoroman Pépée – divja plat Léa Ferréja pa je v originalu izšel leta 2018. Za podlago mu je služila resnična zgodba o francoskem šansonjerju Léu Ferréju, ki je z ženo živel v graščini, z njima pa tudi številne živali, ki sta jih rešila iz živalskih vrtov ali, kot v primeru šimpanzovke Pépée, iz cirkusa. Šimpanzovki je v družini pripadel poseben status, oblačila sta jo kot otroka, in dokler je bila mladič, so si izkazovali ljubezen in nežnosti; pozneje pa je postajala nepredvidljiva, manipulativna in agresivna. Katastrofa se je tako rekoč napovedovala že od vsega začetka. Zanimivo pri tem je, da zgodbo v prvi osebi pripoveduje šimpanzinja.
Glasbo šansonjerja Léa Ferréja je Adrien Demont poznal že iz otroštva, ko so jo poslušali starši, sam pa je medtem risal. Pépée v francoščini pomeni dedek, ki ga ni poznal in ga je nadomestil z glasom šansonjerja. Vendar pa je risoroman nastal neodvisno od Ferréja, zametek je nastal tako rekoč bliskovito, izziv pa mu je bil med drugim, kako upodobiti razmerje med človekom in živaljo – pri tem je razmišljal predvsem o človečnosti.
Dva motiva sta ga še posebej vznemirjala. Na prvem mestu upodabljanje (šimpanzjih) oči, ki ga očarajo že iz otroštva, pri Léu Ferréju pa simbolizirajo tudi opazovanje in klevetanje sosedov, ki so imeli zakonca z živalmi pogosto v zobeh. Druga rdeča nit pa je motiv vžigalic, ki ni vezan na Pépéejevo zgodbo; nekoč je na oranžni papir (to barvo je pozneje uporabil tudi za strip) risal vžigalice, kako izgorevajo, pri tem pa očarano opazoval ples ognja.
Risbo beremo in poslušamo
Atmosfero risb pa se da odlično ujeti tudi skozi glasbo. Kitarist Takumo Shindom alias tAk, s katerim ustvarjata risane koncerte po svetu že deset let, ga je na odru pospremil tudi med ljubljanskim obiskom. Z električno kitaro je ustvaril kotalečo se ambientalno zvočno gmoto, Adrien Demont pa je za mizo na odru z ogljem ustvarjal podobe, ki so se nato projicirale na veliko platno za občinstvo.
Te koncerte, ki nastajajo ločeno od njegovih stripov (se pa določene ideje prelivajo), zelo rad izvaja, saj je umetnik s svojo risbo običajno v ateljeju sam; tako pa je med ljudmi. »Risanje je izražanje čustev, vsaka črta, packa ima svoj naboj, svoj ples, in lepo je, ko ljudje to vlečenje linij in celoten ustvarjalni proces opazujejo, ne pa da vidijo samo končni izdelek.« Čeprav je na enournem koncertu nastalo več podob, je po avtorjevih besedah nastala ena sama. Vsak risani koncert je drugačen in zato vsakič nastanejo tudi drugačne risbe.