»V času, ko smo izdali Dobro mrho, sem šel na Vič k mehaniku, kjer je bila vrsta. Eden od čakajočih je bil dr. Matjaž Kmecl. Pristopil je k meni in mi rekel: 'Tale ljubljanščina. Kar tako naprej.' Tudi v tem sem samouk in verjetno sem ob tem komplimentu tedaj zalebdel meter nad zemljo,« je Janez Zmazek - Žan, kitarist, kantavtor in tekstopisec, ki je v teh dneh preminil v 68. letu, v intervjuju leta 2017 povedal za ta časopis.
Kajti Zmazek ni bil zgolj kitarist s tonom, za katerega si lahko večina brenkajočih prizadeva vse življenje, pa ga ne bo dosegla, ampak tudi Ljubljančan, ki je govoril eno najboljših verzij ljubljanščine. Nemara tudi zaradi globljega in hrapavega glasu, ki je besedam dajal »lumpenpridih«, čeravno je izhajal iz učiteljske družine. »Ko razmišljam o svoji ljubljanščini, večkrat pomislim, da je nemara koristno, da sem po mami Gorenjec. Gorenjščina, ki mi je zelo blizu, je po mojem mnenju dobra za ljubljanščino. Utrdi jo. Čeprav je ljubljanščina mešanica dialekta in pravilne slovenščine. Ljubljančan nikdar ne bo rekel 'lubm te', ampak 'ljubim te'.«
Od Jaguarjev do Buldožerjev
Do prvega razreda osnovne šole so Zmazkovi bivali v Komendi na Gorenjskem, potem so se preselili v Ljubljano. Sprva na Poljane, kasneje v Šiško. Kitaro je začel igrati pri 13 letih. Bil je samouk. Od formalne izobrazbe je imel končano srednjo ekonomsko šolo. Njegov prvi ansambel so bili Jaguarji, ansambel klaviaturista Boruta Činča, h kateremu je pristopil, potem ko je Zmazkova mama prebrala oglas, da zasedba išče kitarista, in sinu predlagala, da se javi. To se je izkazalo za odločilno potezo. Činč je pozneje prestopil k zasedbi Sedem svetlobnih let, ki je veljala za prvo slovensko superskupino, predvsem pa za zasedbo, iz katere se je po pridružitvi Marka Breclja razvila zasedba Buldožer. Vmes je Zmazek igral v zasedbi Rosa, kasneje tudi v Fritz the Cat, D'Tolovajs in F+.
A ko je prvotni kitarist Buldožerjev, danes tudi že pokojni Uroš Lovšin, konec sedemdesetih let prenehal igrati, se je Činč spomnil obljube, ki jo je dal Zmazku, ko je ta zapuščal Jaguarje. Da ga bo, če se bo ponudila priložnost, postavil za kitarista v velikem bendu. Kar je bilo, kot je znal povedati tudi sam Zmazek, stopanje v velike čevlje. Lovšin je bil šolan kitarist, Zmazek pa samouk. Z Buldožerji je igral v več fazah oziroma v letih 1977–1979, 1981–1983 in ob povratniški turneji Buldožerjev leta 2006. Na slednji je sploh blestel.
Zaslovel je z Dobro mrho
Vmes je namreč v Sloveniji zaslovel z Dobro mrho oziroma z Don Mentony Bandom, ki je bil sicer blues-rockovski band, vendar igranje kitare ni bilo tako izstopajoče kot pri Buldožerjih. Poleg tega občinstvo, ki je poslušalo Buldožerje, načeloma ni poslušalo Don Mentony Banda. Tako je šele ob turneji Buldožerjev leta 2006 marsikdo dojel, kako izjemen blues-rockovski kitarist je Zmazek. Kitarist stare šole, ki je svoj ton našel prek poslušanja plošč Jeffa Becka, Johnnyja Winterja in Erica Claptona, če naštejemo tri kitariste, ki jih je izredno cenil.
V tem smislu pomeni njegova smrt veliko izgubo. Ne samo da je svet zapustil človek z izrazito dobro dušo, ampak tudi kitarist, ki z leti ni pešal, temveč je pridobival suverenost lastnega izraza, in nikakor še ni odigral vsega, kar bi kot redek dozorel blueser iz naših krajev lahko. Da je bival v okolju, ki je do teh zadev pregovorno ignorantsko, pa je druga zgodba.
