Sam seveda povsem razumem, da se oglašajo prizadeti, kot je gospa Kraljeva, ki je z izgubo matere kot otrok doživela hudo tragedijo (Dnevnik, 12. 2. 2020). Domobranci so mamo usmrtili na Svetem Urhu. Oglasil se je tudi arhitekt Jurij Kobe (Dnevnik, 11. 2. 2020), ki pa sicer ni omenil, da so njegovega očeta domobranci najprej zaprli v ljubljanskih prisilnih delavnicah in ga nato v začetku leta 1945 poslali v nemška koncentracijska taborišča. V zaporu je ta arhitekt in slikar, sicer avtor znamenitega Taboriščnega taroka, med drugim izdelal dva portreta mojega starega očeta, tedaj njegovega sotrpina. Portretni risbi še vedno hranim.
Sem bil pa malo presenečen nad Kobetovim dokaj prijaznim popravkom po mojem civilizacijsko povsem neprimerne izjave ljubljanskega župana v zvezi z domobranskim grobiščem na gradu. Tako razumem stavek, češ da naj bi se župan »skoraj razumljivo prenaglil z izjavo, da v Ljubljani, mestu heroju, spomenikov domobrancem ne bo«.
Sicer je županu že odgovoril predsednik vladne komisije za grobišča Jože Dežman, ki je poudaril, da je grajski grič že zaščiten kot kulturnozgodovinski spomenik, o čemer govori odlok mestne občine iz leta 1986.
Arhitekt Kobe je v članku morda v duhu sprave omenil celo, kakšne vrste spomenik bi bil primeren za tovrstno grobišče, vendar ima po mojem vladna komisija v mislih že neki ustaljen način označevanja grobišč, ki jih v Sloveniji zlepa ne bo zmanjkalo.
Mene pri vsem tem zanima, kam meri aktualni župan s stalno ponavljajočo se besedno zvezo mesto heroj v svojih javnih nastopih. Po mojem mnenju na tak način obračunava z drugače mislečimi. Tudi ne vem, ali gre v tem primeru za njegovo »svobodomiselnost«, ki jo na primer sestopljeni predsednik vlade razume kot antijanšizem.
O težkih stvareh, ki jih je prinesel vojni čas, bi se lahko pogovarjali z gospo Kraljevo, ki je izgubila mamo, pa z Jurijem Kobetom, čigar oče je po zaslugi domobrancev doživel strahote nemških koncentracijskih taborišč. Končno bi se jima lahko kot sogovornik pridružil tudi sam, ne samo zaradi starega očeta, ampak tudi očeta, ki ga je kot partizana trikrat hudo ranila krogla domobranca, tako da je svobodo dočakal kot težek invalid v eni izmed zavezniških bolnišnic. Mi trije, zagotovo pa jaz sam, advokata v osebi Zorana Jankovića nikakor ne potrebujemo.
Dr. Iztok Durjava, Ljubljana
