Ampak če bi gradbinci upoštevali vse predpise in če bi to počeli tudi krovci, večjih težav ne bi smelo biti. In seveda, na prvem mestu, če bi zakonitosti narave upoštevali tudi arhitekti. Je pa tako, da ko enkrat pride veter pod kritino, streha odleti. Samo primer: pred vrsto let je v Posavju odneslo kompletno streho, prekrito s težko kritino. Streha je bila korektno izdelana glede protivetrne varnosti (pritrjeni slemenjaki ob robu), je pa bila izdelana v sistemu hladnega podstrešja. Nerodnost je bila, da je lastnik v zatrepu na zahodni strani hiše pozabil odpreti dve okni. Veter je pridivjal z zahoda, vdrl na podstrešje, zajel kritino od spodaj in večino strešnikov pometal s strehe. Zaradi dveh oken …

Vetrovna območja

Eno je izpostavljenost streh vetru na območjih, kjer tako ali tako pričakujemo močne vetrove (Kras, Zgornjesavska dolina), drugo pa je vprašanje, kako se lotiti izdelave strehe glede na napovedi vremenoslovcev o vse pogostejših skrajnih vremenskih pojavih in tudi orkanskih ali vsaj izredno močnih vetrovih. Na Krasu o tem vprašanju nimajo dilem in enostavno pritrdijo vse strešnike, jih dodatno obtežijo, napušči niso veliki, poleg vsega pa so tudi hiše, vsaj starejše, grajene v bolj zavetrnih legah in se starejši domačini nekaterim graditeljem smejijo že vnaprej. Ker vedo, da jim bo streha prej ali slej odletela.

Eno so torej vetrno bolj obremenjena območja, drugo pa je izpostavljena lega. Nanjo deloma vpliva tudi višina objekta nad terenom, še posebej lahko k temu privedeta oblika terena in kanaliziranje vetra v dolinah ali celo ulicah. Velik vpliv na silo vetra, ki deluje na streho, pomenijo tudi različne odprtine v objektu, v katerih se ustvari podtlak in s tem še dodatno deluje na sesalno silo vetra, ki se upre na kritino z zunanje strani. Te odprtine so lahko prezračevalne line, vrata, svetlobni trakovi in tudi okna na podstrešju.

Druga dokaj velika in podcenjevana past so nadstreški. Veliki nadstreški varujejo fasado pred padavinami, težava pa se pojavi, če pride pod njih močnejši veter in ta nadstrešek deluje kot jadro, v katerega se upre. Ne sicer povsod, ampak je tudi v tem primeru pomembno kanaliziranje vetra, zato morajo arhitekti pri načrtovanju objektov upoštevati tudi to posebnost določene mikrolokacije.

Nagib strehe

Strehe glede vpliva vetra delimo na tri vrste, ob tem pa je treba upoštevati še težo kritine. Lahke kritine tehtajo le okoli 7–8 kilogramov na kvadratni meter, betonske in opečne kritine 45–50 kg/m², bobrovci okoli 70 kg/m². Seveda je treba upoštevati nagib strehe. Položne strehe so do 10 stopinj, zgornja meja, do katere še deluje teža strešnika, pa je 75 stopinj. Med 10 in 30 stopinjami delujejo na streho velike sesalne sile pri visokem vplivu lastne teže (odvisno od teže kritine), manjše sesalne sile in tudi manjši vpliv lastne teže kritine se ustvari med 30 in 55 stopinjami, nad tem naklonom pa so sesalne sile, ki delujejo na streho, zelo majhne, lastna teža kritine tudi izgubi pomen. V bistvu to pomeni, da lahko veter dvigne ravno streho in da ta ni absolutna zaščita pred njim.

Glede na sesalno silo vetra delimo streho na naslednja območja: ravne zaključke (robove), vogalna in ploskovna območja. Najbolj so za veter občutljivi in obremenjeni robni in vogalni deli strehe. Širina robnih in vogalnih območij predstavlja 1/8 ožje strani objekta, nekako pa upoštevamo za robno ploskev meter in več širine kritine, pri večjih objektih širino robne ploskve omejimo na okoli dva metra.

Omenili smo tudi preboje, ki kot taki sodijo v robna območja. Kot preboj skozi ostrešje veljajo prekinitve strešne ploskve, ki so najmanj na enem mestu dvignjene več kot 0,35 metra od površine strehe in ki so horizontalno merjeno širše od 0,5 metra. Pritrjevano območje za kritino v tem primeru znaša najmanj 1 meter širine do 2 metra.

Različne kritine

Eno je torej vprašanje strehe pri manjšem naklonu in drugo pri večjem, pa tudi pri različnih kritinah. Pri kovinskih je izjemno pomembno pravilno in dovolj gosto pritrjevanje kritine, pa tudi vzdrževanje, da o pritrjevanju slemenjakov niti ne govorimo. Vzdrževanje obsega tudi kontrolo vijakov in njihove privitosti, saj se lahko zgodi, da v osušenem lesu popustijo. Bistvo vsega je, da morajo vijaki zdržati določeno silo srka. So pa te vrednosti sila različne. Nimamo sicer podatka, kakšno silo srka zdržijo nekatere kovinske kritine, imamo pa podatek o tem, kako se odzove opečnata streha na različne srke glede na pritrjenost strešnikov s sponkami. Neki strešnik mora zdržati silo srka najmanj 0,60 kN/m pravokotno na lego strešnika. Kaj to pomeni, najbolj nazorno pove podatek, da to dosežemo s tem, da je vsak strešnik na robu pritrjen z lesnim vijakom premera 4,5 mm in globino vijačenja najmanj 24 mm (les iglavcev). Pri kovinskih kritinah se lahko pojavi težava, še posebej, če so letve ob prekrivanju sveže. Če kritino pritrjujemo v take letve, lahko zaradi osuševanja lesa sčasoma pride do manjše odpornosti za veter in tudi zato krovci uporabljajo močnejše in daljše vijake.

Ampak kako rešiti vse te težave? Z dobrim načrtovanjem in dobro ter kakovostno gradnjo in predvsem z upoštevanjem vseh zakonitosti. Naravnih, zakonskih in gradbenih. Vendar več bomo o tem spregovorili v prihodnje. (hh)