Gre za vprašanja, ki jih zlepa ne bomo rešili ali spremenili, zato v današnjih razpravah o varnosti v prometu in vožnji ostane le ena točka, na katero se lahko osredotočimo in jo tudi spremenimo – gre za voznika, piše Tjaša Lampret v novi številki Nedeljskega dnevnika. Vozilo bo, vsaj do prihoda samovozečih avtomobilov, še nekaj časa upravljal človek. Prevečkrat pa se zdi – in to kažejo tudi podatki –, da s tem, ko sedemo za volan, vstopimo v drug svet, drugačno realnost, kar se odraža v našem spremenjenem vedenju, kot vozniki prehitro pozabimo, da smo ranljivi, tako mi sami kot tudi drugi udeleženci v prometu.
Vozniki se na cestah srečujejo z različnimi situacijami, ki običajno zahtevajo hiter odziv. Odziv nanje je odvisen od različnih dejavnikov (počutja, pozornosti, stresa…) in določenih osebnostnih lastnosti voznika.
Nekatere osebnostne lastnosti so povezane z negativnim in nezaželenim vedenjem za volanom, druge s pozitivnim, pravi psihologinja izr. prof. dr. Sara Tement s Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Čustvena stabilnost velja za zaželeno lastnost pri vožnji, medtem ko nas njen protipol, čustvena labilnost, ki jo razumemo kot dovzetnost in ranljivost za čustveno doživljanje, v prometu ogroža in smo zaradi nje bolj tvegani vozniki.
Še ena lastnost, ki v prometu ni zaželena, je posameznikovo iskanje stimulacij in njegova povečana potreba, da se znajde v tveganih situacijah. »V to skupino spadajo najbolj neobzirni vozniki, ki se najmanj ozirajo na druge in vozijo zato, da jih preplavi adrenalinski val,« pojasnjuje Tementova.
Do določene mere se s prilagojeno vožnjo povezuje lastnost sprejemljivost: »To je lastnost dobrega sodelovanja z drugimi osebami. V to skupino spadajo ljudje, ki so načeloma v prometu bolj solidarni, empatični in vozijo bolj prilagojeno.«
Ker se poklicno veliko ukvarja z obremenitvami na delovnem mestu, ob tem izpostavi vidik, ki ga v razpravah o vožnji radi pozabljamo: da se velik delež voznikov dnevno vozi na delo in z dela, kar opažamo predvsem v večjih mestih. »Mislim, da se moramo začeti spraševati o tem, v kakšnem stanju zapuščamo delovno mesto. Vožnja – ne glede na to, kako izkušeni smo – je naloga, ki od nas zahteva določene psihofizične sposobnosti. Če delovno mesto zapuščamo izčrpani, se bo to pokazalo pri vožnji in bomo manj pozorni, bolj dovzetni za jezo, večkrat se bomo razjezili, saj bodo popustili ventili, ki smo jih v službi še lahko zadrževali, v prometu pa nam popustijo. Ta vidik potrjujejo tudi raziskave. Če govorimo o varni vožnji in spremembah na tem področju, moramo govoriti o tem, kaj se dogaja v našem delovnem okolju in v kakšnem stanju zapuščamo delovno okolje.«
Nadaljevanje v tiskani izdaji ali mobilni aplikaciji Nedeljskega dnevnika.
Rešil nas je pred ekološko katastrofo
Še več zanimivih člankov – denimo o tem, kako je pomorski pilot Andrej Gorup lani preprečil nesrečo švedskega tankerja, kakšni so trendi izseljevanja Slovencev v tujino, kaj meni režiser Vojko Anzeljc o snemanju priljubljenih televizijskih serij, katero leto je bilo po številu umorov v Sloveniji najbolj dramatično, s katerimi orožji bo Amy Klobuchar naskočila Belo hišo – pa v tokratni tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika pri vašem prodajalcu časopisov ali na mobilni aplikaciji Nedeljski dnevnik.
