Ko se Srđan Đoković, oče vodilnega teniškega igralca sveta Novaka Đokovića, pojavi v medijih, njegove besede dolgo odmevajo. Kontroverzen je bil tudi njegov zadnji intervju, ki so ga pred dnevi objavili v časniku Novosti. »Novak je najboljši na svetu. Nihče mu nič ne more. Ponosen je na svoje korenine. Po koncu kariere bo živel v rodnem mestu med svojimi ljudmi,« je o prihodnosti slavnega sina govoril Srđan Đoković.
Ko bombardirajo narod, državo…
V očetovskem intervjuju se je glava družine Đoković spomnil prigode iz Novakovega otroštva, ko je oče na mizo postavil deset nemških mark in dejal, da je to vse, kar imajo. »A to ni bil razlog za samopomilovanje. Bolj kot kadar koli smo morali držati skupaj. Novak dolgo časa ni vedel, v kako zahtevnih finančnih razmerah je naša družina. Petnajst let smo se v tekmi za preživetje borili z ogromnimi stroški, ki so bili večji od prihodkov. Pri sedemnajstih letih smo mu razkrili vse. Verjetno je tudi zaradi tega ostal, kot rečemo v ljudskem jeziku, normalen človek.«
Srđan Đoković se v intervjuju spominja leta 1999, ko so zavezniške sile pod okriljem Nata bombardirale Beograd. Novak je takrat štel enajst let. »Ves čas obleganja mesta smo preživeli v Beogradu. Večkrat smo skočili iz postelj, ko se je vse streslo. To so travme, ki ostanejo za vse življenje. Ko nekdo bombardira tvojo državo, narod, otroke… Tega ne moreš oprostiti. No, Novak je skozi teniško kariero dokazal, da nič ni nemogoče. Mi smo stara evropska civilizacija in vedno se borimo za svoj status. Nihče nam ne more prepovedati, da pojemo domoljubne pesmi, s katerimi nikogar ne žalimo, ampak le bodrimo sebe in rojake,« je razglabljal Srđan Đoković.
Odpor v anglosaksonskih deželah
V začetku leta mu je Novak naročil, naj v vitrini pripravi prostor za vse štiri letošnje lovorike za grand slam. Prva iz Avstralije je že pod streho. Srđan Đoković je bil navdušen nad sedemnajstim naslovom na turnirjih velike četverice, a hkrati razočaran nad odnosom teniškega okolja nad prvim igralcem: »Govorijo, da Novak ne bo nikoli najboljši igralec sveta, četudi bo po številu osvojenih grand slamov prehitel Rogerja Federerja in Rafaela Nadala. A ti ljudje pozabljajo, da v zgodovini športa ni bilo tekmovalca, ki bi poraze sprejemal tako pokončno kot Novak. Ko izgubi, vedno poljubi nasprotnika in mu čestita za zmago. Čudno, da nikoli ne dobi nagrade za športno potezo leta. Vedno gre v roke Federerju, pri čemer mnogi pozabljajo, kako slabo Švicar prenaša poraze.«
Srđana Đokovića moti tudi odnos srbske javnosti do domačega športnega junaka. »Očitno gre za genski problem naroda, kar se vleče že celo večnost. V Srbiji se ljudje na prvi pogled razveselijo uspehov svojih športnikov, a zelo hitro pokažejo zavist, ljubosumje, nevoščljivost. To verjetno izhaja iz naših korenin, političnih in drugih odnosov. Novak je vljuden, kulturen in spoštljiv fant, ki ne daje niti enega razloga, da ga ne bi imeli radi. Njegova priljubljenost se širi po Kitajski, Japonski, Indiji, Rusiji, Južni Ameriki… Samo v anglosaksonskih deželah naleti na odpor, ker prihaja iz revne in majhne države. Novak jim že petnajst let dokazuje, da tenis ni samo njihov šport, ampak od vseh nas. Prejšnji mesec je v Melbournu zaigral v osmem finalu, devetdeset odstotkov občinstva pa je navijalo za nasprotnika. Zakaj? S čim si je Novak to zaslužil? Verjemite mi, da bo v roku treh let zagotovo postal najboljši teniški igralec vseh časov,« ocenjuje Srđan Đoković.
