Pred staro bajto, ki je do leta 1990 pripadala Mariji Klemen, po njeni smrti pa je prešla v last župnije Brezovica, je sedela mlajša skupina mladostnikov s taborniškimi ruticami okoli vratu in med nastavljanjem sončnim žarkom sproščeno klepetala. »Imamo nekaj minut tišine zase, saj so otroci razporejeni po dveh skupinah in se pripravljajo za vaje iz prve pomoči,« nas pozdravi Taja Skrt Kristan, starešina zimovanja tabornikov ljubljanskega rodu Črni mrav, ki je niti pred časom hudo zlomljena noga ni ustavila, da se ne bi udeležila aktivnih počitnic v Ašičevem domu.
Ko tudi ovsena kaša zadiši
Povabi nas v staro poslopje, kjer kljub zgodnjim dopoldanskim uram zadiši iz kuhinje. »Danes bo zeljnata solata, pa riž in piščanec v smetanovi ali poprovi omaki,« pove vodnica Meta Simšič in prišepne, da so izkoristili pečico v kuhinji in bodo nekaj več kot trideset otrok presenetili še s sadnim biskvitom. »Pri kuhanju občasno priskočijo na pomoč tudi otroci, predvsem starejše čebelice in medvedki, ki pomagajo čistiti in rezati zelenjavo,« še pove Simšičeva. Sicer pa nihče od tabornikov ni izbirčen, pojejo to, kar skupaj pripravijo. »Tudi ovsena kaša, ki jo doma jedo le redki, na zimovanju in na poletnem taborjenju lepo zadiši,« v smehu pripomni Skrt-Kristanova in doda, da so otroci tudi zadolženi, da po kosilu in večerji pomijejo in pospravijo posodo.
A glavni namen zimovanja je predvsem druženje z vrstniki ter osvajanje veščin, ki jih bodo potrebovali tudi v življenju. »Tema letošnjega zimovanja je sicer evrovizija, zato bodo otroci veliko peli, nastopali in se kot vedno med nastopanjem zelo zabavali,« pove sogovornica, ki ne pozabi omeni še taborniških vsebin. »Najmlajši se trenutno pripravljajo na prikaz prve pomoči, medtem ko starejši, gozdovnice in gozdovniki, vadijo prepričljivo zaigrati ponesrečenca,« pove Skrt-Kristanova in doda, da je bilo še posebej zabavno dan prej, ko so se najmlajši odpravili v bližnji gozd na lov za lisico. »Otrokom smo pripravili opisne naloge, poiskati so morali določene znake v gozdu in rešiti nekaj nalog, da so lahko sledili točkam do lisičke,« pove in doda, da bo tabornike predzadnji dan čakal tudi orientacijski del preživetja v naravi. »Starejše bomo s kompasom in zemljevidom poslali po bližnji okolici iskat določene točke,« pove in prizna, da se tega izziva, kljub temu da je večina otrok opremljenih s telefonom in z aplikacijami z zemljevidi, taborniki vedno veselijo.
Druženje ob taborniškem ognju
A ker so najbolj zanimive doma prepovedane stvari, tudi tabornikom največ veselja predstavljajo prav kurjenje ognja in večerne skrivalnice po posestvu. »Ker je nož praktično edino orodje, ki ga tabornik ima, učimo naše otroke varnega ravnanja z njim,« pove starešina in doda, da so otroci, ki nož prvič primejo v roke prav v njihovi družbi. »Kurišče imamo že pripravljeno, po dogovoru z oskrbnikom doma pa bomo pomagali pobrati in očistiti veje in korenine, ki so ostale od zadnjega žledu,« še pove sogovornica, ki popelje po zgornjem nadstropju, kjer so po tleh razporejene spalne vreče na njih pa taborniki, ki z vso resnostjo spremljajo predavanje vodnika. »Biti tabornik je zabavno, naučijo nas tudi veliko uporabnih stvari,« pa nam je zaupal David, ki tabornike obiskuje že nekaj let. Zime z ogromno snega ne pogreša. »Lani na zimovanju smo imeli nekaj snega, še več blata, zato nas je včasih malo zeblo, predvsem pa smo bili vsi blatni in umazani,« rasno pove osemletnik, ki ima med taborniki kar nekaj prijateljev. »Seveda se včasih tudi spremo. Spore rešujemo sami, ko ne gre, nam pomagajo vodniki,« še pove David, ki se najbolj veseli večera in druženja ob taborniškem ognju.
