Višje sodišče v Ljubljani je potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča, po kateri je bilo poročanje Dnevnikove novinarke Anje Hreščak o spornem delovanju organizacije Sazas korektno in utemeljeno na podatkih. »Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom prvostopenjskega, da v obravnavanih člankih ni v ospredju blatenje, zaničevanje ali diskreditacija tožeče stranke oziroma zavajanje bralcev v smeri njenega 'kriminalnega' poslovanja, kot se sama izrazi, temveč je šlo za objektivno poročanje o njenem poslovanju,« so v sodbi med drugim zapisali ljubljanski višji sodniki.
Molk se ne izplača
Dnevnikova novinarka je v več člankih pisala o Sazasovem nakazovanju denarja v Švico. Šlo je za sredstva, ki jih je Sazas pobral iz naslova kabelske retransmisije in nakazal organizaciji AGICOA v Švici. Anja Hreščak je poročala, da se je prek švicarske organizacije, ki sredstva razdeljuje naprej upravičencem po vsem svetu, v Slovenijo oziroma slovenskim upravičencem vrnil nenavadno majhen del teh sredstev. Novinarka je pojasnjevala, da Sazas in AGICOA nista imela ustreznih pravnih podlag za denarna nakazila v Švico, Sazas pa je trdil, da s transferji ni bilo nič narobe. Sazas je na sodišče vložil kar 50.000 evrov težak tožbeni zahtevek, vendar ni prepričal ne prvostopenjskega ne višjega sodišča. Nazadnje bo Sazas Dnevniku moral povrniti še nekoliko več stroškov, kot je odločilo prvostopenjsko sodišče (še dodatnih 2269 evrov na že priznanih 4502 evrov).
Za sodišče ni bilo dvoma, da je bilo Dnevnikovo poročanje v javnem interesu, pomembno pa je tudi stališče sodišča, po katerem je jasno, da se z molkom na novinarska vprašanja ne sme preprečiti poročanja. Sazas na vprašanja novinarke ni odgovarjal, vseeno pa je nato od uredništva zahteval, naj objavi popravke člankov. »Ob tem je po oceni višjega sodišča bistvena okoliščina, da je tožena stranka (Dnevnik, op. p.) še pred objavo prvega članka dala možnost odziva tudi tožeči stranki (Sazas, op. p.): Seznanila jo je z očitki in ji zastavila konkretna vprašanja, na katera pa po ugotovitvah sodišča prve stopnje več dni ni odgovorila,« je zapisal tričlanski senat višjih sodnikov. »Ker se tožeča stranka po lastni volji ni odzvala na poziv tožene stranke, da predstavi svojo plat zgodbe, in možnosti, da bi javnost sočasno izvedela tudi zanjo, ni izkoristila, toženi stranki ne more uspešno očitati protipravnosti pri njenem ravnanju.«
Članek kritičen, vendar ne žaljiv
Sodišče se je ukvarjalo tudi z vprašanjem, ali so bili članki do Sazasa morda žaljivi, vendar so se tudi višji sodniki strinjali, da ni bilo tako. »V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je razžalitev dejanje, s katerim storilec nekomu neupravičeno odreka spoštovanje, mu jemlje ugled, ali s katerim zoper nekoga seje sovraštvo, prezir, prepir, ali ga smeši. Nič od tega ne velja za konkreten primer,« ocenjujejo sodniki. »Da je bilo pisanje kritično in za tožečo stranko do neke mere lahko neprijetno, pa pritožbeno sodišče ne dvomi. A to je tista meja, ki jo mora kot relativno javna oseba prenesti.«
