Šestega maja bo od bombnega napada v novomeškem romskem naselju Brezje, v katerem je bila poškodovana Lucija Brajdič, minilo že 15 let. Brajdičeva je od povzročitelja napada Janeza Schullerja, ki je bil zaradi poskusa umora obsojen na deset let zapora, zdaj vendarle iztožila odškodnino. A ji je sodišče priznalo veliko manj od zahtevanih 110.600 evrov: 14.100 evrov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od novembra 2016 dalje. »Počilo je, kot da bi bili v vojni. Nisem vedela, ali sem živa ali mrtva,« je usodno noč opisovala Brajdičeva.

Posledice so ostale

V Brezju je počilo malo pred polnočjo. Bombo M52-P3 je Schuller vrgel v barako, a se je k sreči odbila od stene in eksplodirala zunaj. So pa njeni delci prileteli skozi okno in ranili Brajdičevo. Močno je krvavela iz nekajcentimetrske rane na trebuhu, v trebušni steni pa ji je ostal kovinski tujek, ki so ga morali odstraniti kirurgi. Kako zelo tragično bi se vse skupaj lahko končalo, se je potrdilo mesec dni pozneje, ko je odjeknila še ena eksplozija, tokrat v Dobruški vasi. Umrli sta mati in hči, stari 46 in 21 let. Policiste je preiskava pripeljala do Schullerja, Leona Podlogarja in Branka Žižmonda. Sumili so, da je prvi v obeh primerih vrgel bombo, druga dva pa naj bi ga na kraj pripeljala (Žižmond v Brezje, Podlogar pa v Dobruško vas). Po dolgotrajnem sojenju je bila vsem izrečena pravnomočna oprostilna sodba, le Schuller je bil obsojen zaradi Brezja.

Brajdičeva je na lanskem zaslišanju na novomeškem sodišču povedala, da je ležala na kavču, ko je strahovito počilo. »Občutka ob samem napadu se ne da opisati. Česa takega res nikomur ne privoščim, bog ne daj,« je izjavila. Močno se je prestrašila za življenje. »Od takrat se še sama sebe bojim. Tudi ko na televiziji kaj poči, se strahotno prestrašim in pokrijem čez glavo. Raje bi bila mrtva, kot da prestajam vse to. Brez tablet ne bi mogla niti spati. Od dogodka najprej se držim bolj zase, včasih pa sem bila živahna, družabna, delala sem lahko vse, danes ne morem nič. Življenje se mi je povsem spremenilo,« je opisovala.

K psihiatru po 12 letih

Po njenih besedah je po poškodbi nekaj dni samo ležala, hči pa je morala za več mesecev prevzeti gospodinjska opravila. Ostale so ji težave s sluhom, dejala je, da brez slušnega aparata komaj kaj sliši. Sodna izvedenca se z njenimi trditvami nista povsem strinjala. Kirurg je ocenil, da je pomoč pri opravilih potrebovala največ dva tedna, otorinolaringolog pa, da slušne težave ne morejo biti posledica tega dogodka. Na strokovni pregled zaradi naglušnosti in šumenja v ušesih je šla sicer šele dvanajst let po eksploziji, torej po tem, ko je že vložila odškodninsko tožbo. V sojenje so vključili tudi psihiatrično izvedenko, ki je ugotovila posttravmatsko stresno motnjo. Dve leti jo je hromila pri socialnih aktivnostih, v nadaljevanju pa se je pri njej izrazila tako imenovana konverzivna motnja, ki obstaja še danes.

Novomeško sodišče je lani poleti razsodilo, da je upravičena do 11.100 evrov odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Brajdičevi in njenemu zagovorniku Andreju Žabjeku se je zdelo to premalo, zato sta se pritožila na višje sodišče. To se je strinjalo z odločitvijo prvostopenjskega v vsem, razen pri odmeri odškodnine na račun tako imenovanega zmanjšana življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje ji je priznalo 7000 evrov, višje pa ji je dosodilo tri tisočake več. Strinjalo se je z okrožnim, da je na zdravljenje in rehabilitacijo vplivala tudi sama, saj je šla na prvi pregled k psihiatru šele po dvanajstih letih. »Vendarle pa višje sodišče ocenjuje, da njen (so)prispevek k škodi ni podan v tolikšni meri, da bi bilo mogoče odškodnino iz tega naslova znižati pod 10.000 evrov,« so zapisali sodniki.