Zakonca Šinkovec sta hišo na koncu slepe ulice, tik ob gozdni meji, postavila sama. »S krediti, ki si jih štirideset let nazaj, v času bivše Jugoslavije, lahko dobil brez težav,« pove 70-letna Vida Šinkovec, ki je na pogorišču ostala sama s svojimi živalmi. »Moža, pljučnega bolnika, je rešilno vozilo dan po požaru odpeljalo v bolnišnico in še vedno leži na intenzivni negi,« skrušeno pove in doda, da so bolj kot pljuča tokrat prizadeta čustva. Hiše zaradi visokih premij nista imela več zavarovane. »Prva leta sva zavarovanje plačevala redno, potem nekako pozabiš, nujne postanejo druge obveznosti,« prizna in po tihem pripomni, da bi bilo z zavarovalno polico v roki zdaj veliko lažje obnoviti hišo.

Pomoč ponudili tujci, sosedov še ni videla

Kot pravijo, v nesreči spoznaš prijatelja, in to je na svoji koži občutila tudi Šinkovčeva, ki je svoje življenje posvetila reševanju in pomoči drugim. »Na ogenj me je tistega popoldneva opozoril sosed, ki je moral slišati pokanje na svojem podstrešju,« pove sogovornica in komaj slišno pripomni, da nihče drug ni prišel ali ponudil pomoči. »Raje so zaprli okna, zagrnili zavese. Tudi dan kasneje, ko so si hišo prišli ogledat forenziki in kriminalisti, se nihče od njih ni ponudil, da bi jim skuhal vsaj kavo,« pove in omeni, da so bili prvi dan po požaru brez elektrike in vode.

Večjih spominov Šinkovčeva v požaru nista izgubila tudi zaradi hitrega posredovanja gasilcev. »Ti so prišli, še preden mi je uspelo iz hiše spraviti oba psa in mačko, eno so iz hiše rešili gasilci. Ti so se s kar šestimi avtomobili pripeljali z Brezovice, Vnanjih Goric in Vrhnike,« pove in doda, da jim je med gašenjem še uspelo zaščititi televizijo, sedežno in nekaj slik, ki so visele po stenah. Tudi muca, ki jo je z okrvavljeno tačko prinesel s podstrešja gasilec, po pregledu pri veterinarju in terapiji s kisikovo masko počasi okreva v domači negi.

Zgornjega stanovanja, kjer na toplino doma danes spominjajo le še nalepke na okenskih policah, zakonca ne bosta obnavljala. »Zdaj je pomembno, da se do konca pokrije streha in presuši spodnje stanovanje, kjer živi sin. Zaradi gasilske cevi, ki je med gašenjem počila na stopnišču, je voda poplavila stanovanje, prav tako je teklo skozi strop,« pove in doda, da so po sobah že namestili naprave za sušenje.

Prostovoljka z velikim srcem

Zato pa si bosta zakonca, ko bodo stene presušene, domovanje na novo uredila v pritličju, kjer je bil doslej prostor namenjen živalim. Vida je namreč srčna prostovoljka, ki je vrata svojega doma odprla številnim zapuščenim psom in nikoli ni ničesar zahtevala v zameno. Do požara se je vsak dan odpravila do ljubljanskega zavetišča za živali na Gmajnicah, kjer kot prostovoljka sodeluje v programu sprehajalcev psov. »Doma imam trenutno dva kužka, ki sta prišla iz držav nekdanje Jugoslavije. Tudi sicer skrbim za rešenčke, ki pridejo od tam, in jim tukaj poskušam najti dom,« pove Vida in prizna, da pogreša trenutke, ko se sprehaja s kužki iz zavetišča. »Konec leta bi se naši družini moral pridružiti tudi Hrust, kuža z najdaljšim staležem v zavetišču. Vendar tega ni dočakal, saj je dan pred božičem umrl,« pove Vida, ko ji po licih, prvič med pogovorom, stečejo solze.