Presenečajo me njegovi pogledi na obe deli, še posebno, ker je bil povabljen k soustvarjanju Prevaranih sokolov, kar je odklonil, ob povabilu, naj to knjigo oceni, pa se je temu izognil z izjavo, da ga je strah opraviti to delo. Očitno se mu eno uro sedeti pred televizorjem in poslušati še da, prebrati dobrih 900 strani, kolikor obsegata obe knjigi skupaj, pa je verjetno že preveč: da ju ni prebral, več kot jasno razkriva cela vrsta njegovih v prispevku zapisanih trditev, nemara je – za alibi – kvečjemu preletel nekaj strani… Ampak to je njegova stvar.
Potem ko sem prebral ta njegov prispevek v Objektivu, mi je seveda bistveno bolj jasno, kaj je to »servisno zgodovinarstvo«, kot ga je poimenoval ddr. Grdina, in kaj pomeni za tiste, ki brez dejstev še naprej ščitijo mite in vrednote bivše zveze komunistov in njene ideološke polastitve partizanskega gibanja, zato doc. dr. Pavlinu kljub vsemu vendarle priporočam, naj si knjigo natančneje prebere, saj je nastala predvsem na osnovi še ohranjenih in v uradnih arhivih zbranih komunističnih dokumentov, Leon Štukelj, eden največjih sokolov, po športnih dosežkih pa sploh največji med njimi, pa je s svojimi šele zdaj objavljenimi spomini samo še potrdil polno veljavo knjige Prevarani sokoli. Zato so tiste »prevare«, poudarjene v naslovu njegovega prispevka v Objektivu, zgolj prevara bralcev Dnevnika, saj iz njegovega prispevka – po njegovi zaslugi – sploh ne morejo izvedeti, da je Leon Štukelj pisal spomine, ki prevaranost sokolov potrjujejo, in da so ti njegovi spomini naposled vendarle izšli. Doc. dr. Pavlinu se zdi bistveno primerneje, predvsem pa za potrjevanje njegovih teorij koristneje usmeriti bralce na trideset let staro knjigo dr. Jožeta Rusa, ne pa na dejstvo, da je končno tudi Štukelj dobil pravico do objave svojih »pričevanj in spominov«, saj je prva izdaja njegovih spominov leta 1989 – torej še v času Socialistične federativne republike Jugoslavije – izšla cenzurirana, o čemer nadrobno priča tudi njihova nova izdaja.
Najbolj pa me spreletava srh ob dejstvu, kako doc. dr. Pavlin kar tako z levo roko omalovažujoče opravi s povojno usodo Leona Štuklja: malo je bil zaprt, pa službo je najprej izgubil, potem pa smel opravljati zgolj dela, ki so imela z njegovo izobrazbo in poklicem komaj kaj opraviti… skratka, to pa res ni bilo nič hudega. Zgodovina sodi vendar med humanistične (človeku posvečene) vede, zato bi vsaj tisti, ki se z njimi poklicno (in še posebno pedagoško) ukvarjajo, morali biti humanisti. Res je že Lenin v svojem obračunu z renegatom Kautskym napisal, da za komuniste, kadar gre za zmago revolucije, ne veljata ustava in pravni red; zato so človekove pravice za pripadnike komunistične ideologije očitno zgolj navaden nebodigatreba. Da je bil Leon Štukelj sojen po zakonu, ki ga je Republika Slovenija prepoznala kot zakon, ki je kršil osnovne človekove pravice, in ga je bilo treba celo upoštevaje določbe tega zakona nazadnje vendarle oprostiti, doc. dr. Pavlina še malo ne zanima. Prav tako ga ne zanima, da ga je komunistična oblast odrivala in ignorirala, vse dokler ga dejansko ni iz anonimnosti potegnil predsednik MOK Juan Antonio Samaranch. Zgolj zaradi mednarodne pomembnosti je Štuklju tudi nova slovenska država izkazala vsaj del časti, ki mu je pripadala kot najboljšemu slovenskemu športniku vseh časov – seveda ob skrbnem nadzoru in cenzuri medijev, da ja ne bi kdo javno poudarjal njegovega demokratičnega političnega prepričanja in krivice, ki mu je bila prizadeta z montiranimi sodnimi postopki in njihovimi posledicami, ki so trajale nekaj manj kot pol stoletja, skoraj vse do njegove smrti. In ves ta čas je bil pod nadzorom VOS, OZNA, SDV ali kakor koli že imenujemo vse te podružnice nekdanje komunistične politične policije, ki je vse nas spremljala desetletja in desetletja. Res mu ni bilo nič hudega!
Doc. dr. Pavlinu močno priporočam v branje knjigo Gospod Leon Štukelj in Tovarišija in zelo vesel bi bil, če bi razkril misterij, kako da je bil Leon Štukelj nagrajen z Bloudkovo nagrado šele leta 1997 (v Republiki Sloveniji), ne pa že leta 1965 (v SR Sloveniji), ko se je pričelo podeljevanje teh nagrad, saj je bil že takrat najboljši slovenski športnik. Le kam se je zgubilo dobrih 30 let do nagrade, ki mu je pripadala. Le kdo je bil takrat na oblasti, da Štukelj ni bil deležen zasluženega priznanja. Pregled arhivskega gradiva priznanj Stanka Bloudka na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport mi je bil leta 2019 onemogočen, čeprav je bil njegov namen znanstvenoraziskovalen. Le kdo je vodil leta 2019 to ministrstvo in zakaj je treba ta arhiv skrivati? Morda pa bodo omogočili vpogled v ta arhiv doc. dr. Pavlinu kot preverjenemu kadru, saj je serviserska zgodovina pri komunističnih naslednikih posebna vrednota.
Vesel bi bil, če bi se doc. dr. Pavlin kdaj spravil z resnico, saj se mu je potem ne bo treba več bati.
Prof. dr. Ivan Čuk
