Ceste v Keniji so nevarne, število smrtnih žrtev se iz leta v leto povečuje. K nevarnostim na cestišču delno prispevajo tudi avtobusi, tovornjaki in avtomobili, ki se ustavljajo ob cestnih pasovih, da bi ljudje lahko nekje v grmovju odšli na stranišče. Teh ob glavnih kenijskih prometnicah močno primanjkuje, pa še tista redka, ki obstajajo, ljudem zaračunajo.
Ker si mnogi ne morejo privoščiti plačila za odhod na stranišče, se ob cestah vozila še naprej nevarno zaustavljajo, potniki pa ogrožajo svoja življenja in življenja drugih, ko se odpravljajo na stranišče v naravo. Adrian Kamotho Njenga je pogledal v ustavo države in ugotovil, da mora biti dostop do neplačljivega stranišča ustavna pravica. Državo je tožil na vrhovnem sodišču in od sodnikov zahteval, da vladi in državnemu cestnemu podjetju naložijo, naj v 60 dneh na glavnih kenijskih prometnicah vzpostavita mrežo javnih stranišč in jih tudi ustrezno vzdržujeta. Vsak Kenijec naj bi namreč imel z ustavo zagotovljeno pravico do čistega in zdravega okolja. Odvetnik je sodišču pojasnjeval, da je za ljudi ponižujoče, če se morajo ustavljati ob cestišču in iskati primeren grm, da bi lahko sledili klicu narave. Še bolj je ponižujoče, če morajo v avtobusih svoje potrebe opravljati kar med potniki, vrečke z iztrebki pa nato letijo skozi okno in onesnažujejo okolje, je pristavljal. Sodišče mu je ob proučitvi ustave dalo prav. Vlada, lokalne oblasti in državno cestno podjetje bodo morali vzpostaviti javna stranišča, vendar sodišče ni sledilo odvetnikovi zahtevi, da bodo ta morala biti brezplačna. Malce zadoščenja je odvetnik vendarle dosegel – dostop do stranišča je posredno postal ustavna pravica.
