To, čemur ugovarjam, pa je prepričanje in dopovedovanje narodu, da se ta poklic in (če hočeva) poslanstvo morata razvijati še dandanes le ali predvsem v smislu obrambe države pred grožnjo potencialne tuje agresije, okupacije, in sicer uporabe sile s ciljem prilaščanja našega ozemlja ter sodelovanja na mednarodnih misijah, ki naj bi služile zastopanju naših interesov. No, če je v našem interesu ne ujeziti Donalda Trumpa, razumem.

Kot sem dejal, nisem bil, nisem in nikoli ne bom vojak niti v prenesenem smislu, ker sem imel do hierarhije in slepe poslušnosti vedno določen odpor. Tudi v nekdanjem sistemu. Reciva, da se imam za svobodnega misleca, kakor koli se moje misli zdijo marsikomu napačne, utopične ali celo nevarne. Janša me je nemalokrat naslovil za izdajalca, ker sem se med osamosvojitveno vojno pogajal z generalom Čadom, kljub temu da je dobro vedel, da so me za to zaprosili pristojni. Ostajam pa prepričan in neomajen mirovnik, ki bo svoje zagovarjal – kot sem se nedavno na nekem shodu somišljenikov v Trstu pošalil – tudi ko bomo primorani sestankovati v protijedrskih zakloniščih.

Ker vas poznam kot zelo odprtega in razumnega človeka, izobraženca tudi onstran uniforme, vas sprašujem, g. Petrič, ali ste res prepričani, da ko bi odšli iz Nata in preoblikovali SV, tako kot je predlagala že pred dobrimi desetimi leti vrsta priznanih slovenskih intelektualcev, kar sem prenesel v svojem prvem prispevku, bi bili lažji plen vsakomur, ki bi si želel prisvojiti ali deliti našo domovino. Oziroma je res pričakovati, da si naši sosedje, pa še kdo drug, to želijo in bi se v to tudi podali? Čemu?

Vam kaj pomeni to, da imamo še ne sredi februarja temperature blizu 15 stopinj, da vetrolomi danes, žledolomi pa so včeraj lomastili po naseljih in gozdovih kot še nikoli prej? Da so protipoplavne vreče vse bolj primorani uporabljati tudi Pirančani in Izolani, da ne le burja, ampak tudi že jugo presega 100 kilometrov na uro, da se mariborska Zlata lisica vse pogosteje seli v Kranjsko Goro? Pa če pogledamo malce širše, tudi v Evropi ekstremne vremenske nevšečnosti začenjamo poimenovati (tako kot v Ameriki ali Aziji) kot tornade, orkane in ciklone. Ne nazadnje, kot nas opozarja dr. Bogatajeva, se podnebnih sprememb ne da več ustaviti, le še upočasniti.

To je tisto, kar nas ogroža danes in nas bo še bolj jutri. Celo nevarnosti globalnega jedrskega spopada se ne gre pretirano bati, ker nas bo prej pokončalo podnebje. Seveda, vmes bodo migracije in tudi verjetni konflikti, ki jih bodo spremljali, in z vsem tem se bomo tudi pri nas soočali, a odziv bo moral biti maksimalno človekoljuben.

Gre torej za to, da se za soočenje s posledicami vremenskih ekstremov moramo kot družba usposobiti in ustrezno opremiti, v ta izziv največ investirati, in ni populizma v tem, da vidim vse večjo vlogo v policiji, gasilcih, civilni zaščiti, gozdarjih, reševalcih, socialnih službah in humanitarcih. Prej kot oklepnike bomo potrebovali protipožarna letala, helikopterje, pontone, reševalna plovila, terenske bolnišnice in vse drugo, kar še sodi zraven reševalnih akcij. Pri vsem tem menim, da je z ustreznim preoblikovanjem in prilagajanjem novim izzivom največji bazen znanja in moči prav v SV.

Pa ne pozabimo na vojno pred 29 leti. Imeli smo, poleg diplomacije in modrih politikov na vrhu poveljevanja, le policijo in (lahko oboroženo) teritorialno obrambo. Tanki, oklepniki, lovci, bombniki in bojni helikopterji JLA niso kaj dosti pomagali.

Aurelio Juri, nekdanji slovenski in evropski poslanec, Koper