Grški stifado: Sočen in vsak dan boljši

Kot marsikatero izjemno okusno jed so Grki tudi stifado dobili od Italijanov. V 13. stoletju, po padcu Konstantinopla, so ga na ozemlje današnje Grčije zanesli Benečani, nato pa se je razvil po svoje in se danes razlikuje od izvirne jedi, ki so ji Benečani pravili stufado. Jed je kot nalašč za hladni del leta, saj nas pogreje, nasiti in zadovolji brbončice. Stifada med drugimi podobnimi jedmi tako rekoč ne morete zgrešiti, saj vsebuje zares velike količine celih majhnih čebulic, kar napravi jed že na videz nekaj posebnega. Na splošno velja podobno, kot pri nas nekateri prisegajo za golaž: kolikor mesa, toliko čebule. Ampak brez skrbi, med pripravo se vse te čebule toliko zdušijo, da to ne bo škodilo zadahu niti najbolj fine dame. Grki jed pogosto pripravijo z rdečim mesom, divjačino ali perutnino, pa tudi z ribami ali morskimi sadeži in zelenjavo kot glavno sestavino, posebno cenjen je stifado z zajcem. Med začimbami je poleg nageljnovih žbic priljubljen cimet, kar poskrbi za močno, a tudi podalpskemu človeku všečno aromo. Pravzaprav si lahko jed skrojite povsem po svoje, paziti je treba le, da vsebuje veliko čebule. Če vas takšne količine čebule po nepotrebnem plašijo, ta jed morda ni za vas. Starejše različice stifada seveda ne vključujejo paradižnika, saj ga do Kolumbove ere na naši celini pač nismo poznali, se je pa v njem znašlo različno sadje (vključno s figami), oreščki in najrazličnejša zelenjava. Večinoma se ga kuha na štedilniku, in to na povsem enostaven način. Ko v posodi z debelim dnom na oljčnem olju popečemo izbrane kose mesa ter dodamo čebulo in drugo zelenjavo ter vino, ogenj zmanjšamo na minimum in preprosto odidemo po drugih opravkih, na jed pa za nekaj časa (različni recepti navajajo 5–11 ur) pozabimo. Tokratni recept je prilagojen pripravi v pečici, kar je celo enostavneje. In še namig. Poznavalci pravijo, da je stifado ena tistih jedi, ki so z vsakim pogrevanjem okusnejše, zato morda ni napak, če ga za nedeljsko kosilo pripravimo že v soboto.