Pripoved, ki jo uokvirjata in tematsko razširjata avtobiografsko izpovedana prolog in epilog, razgrinja dogajanja zadnjih mesecev vojne leta 1945, ko je nacistom jasno, da je izgubljena. V podaljšanju agonije tretjega rajha se dogajajo prisilna rekrutiranja starcev in mladoletnih fantov za Waffen-SS, organizacijo, ki je do takrat že izgubila strogi elitizem nabora in zaradi močno oslabljenih enot novačila domala vsakogar, ki je bil fizično sposoben prijeti za orožje. Te enote, po Himmlerjevem z mistiko prepredenem prepričanju naslednice nemških viteških redov, niso imele bojnih izkušenj, zato kljub močno povečanemu številu nabornikov z vzhoda niso bile »bojno učinkovite«. Predvsem pa je propad tretjega rajha in bližajoči se konec, na kar se osredotoča Rothmannov roman, brutalnost in absurd nacističnega razčlovečenja še poglobil.
Med prisilnimi rekrutiranci sta tudi sedemnajstletna prijatelja s podeželja s severa Nemčije, molznika Walter in Friedrich. Medtem ko prvi pristane v oskrbovalni enoti, se drugi znajde na bojišču. Po domnevnem poskusu dezertiranja je obsojen na smrt, med petimi rablji je, potem ko ga je hotel rešiti smrtne kazni, tudi Walter, ki ga v primeru zavrnitve dolžnosti prav tako čaka smrt. »Ker si njegov prijatelj, kot praviš. Dobro boš meril, da ne bo trpel,« se glasi utemeljitev povelja.
Nazorno prikazana zlo in cinizem krvnikov, ki z zavedanjem lastnega propada sproščajo zadnjo slo po premoči tudi nad neizkušenimi vojaki, se v romanu kontrapunktno prepletata z brezmadežnostjo prve ljubezni, ki preseva iz pisem obeh vojakov svojima ljubljenima. Da preživeli ob povratku domov svojo skorajda izgubljeno ljubezen vendarle najde, je zgolj rahel obliž na celotno zgodbo, ki doseže vrhunec v pogovoru fantov na predvečer smrtne izvršitve, ko bodoča žrtev že sluti, na kakšen način bo ob njenem koncu prisoten prijatelj.
Apokaliptični opisi smrti, ki kot filmske slike počasi drsijo pred bralcem in ga s podrobnimi opisi obešenih in razpadajočih trupel čustveno premetavajo, uničena življenja preživelih in negotov povojni čas, ki ga poglablja slutnja modernizacije kmetijske industrije in s tem za mnoge izguba dela ter možnosti preživetja, se zaokroži v avtorjevo iskanje očetovega groba, zaradi snežnega meteža neuspelo. Simbolni zaključek zgodbe, ki kljub nepretencioznim, ponekod nežnim opisom življenj, hrepenenj in iluzij, presekanih z grozljivim prelivanjem krvi, pribije zadnji žebelj v krsto, ki je ne bi smelo nikoli biti.
Umreti spomladi je globoko pretresljiv in sporočilno izjemno močan antivojni roman in hkrati vpijoč opomin sedanjim ter prihodnjim rodovom o nesmiselnosti kakršnih koli vojn. Roman, ki bi spričo sodobnih političnih manevrov v svetu moral biti mnogo bolj izpostavljen.
