V Sloveniji je veliko govora o medvedih in volkovih, sploh kadar napadejo kakšno čredo ovac in se razvname razprava, ali jih je primerno streljati ali ne. Manj je slišati o šakalih. Ta žival, ki je po eni strani podobna volku in po drugi strani lisici, se je v Sloveniji razširila šele v zadnjih desetletjih. O zvereh, ki živijo v slovenskih gozdovih, je v Knjižnici Otona Župančiča predaval raziskovalec z oddelka za gozdarstvo na biotehniški fakulteti Miha Krofel.
Nadomestili so volkove
Kot je povedal Krofel, se je zlati šakal k nam začel širiti v 19. stoletju iz Azije, po drugi svetovni vojni pa je doživel eksponentno rast. Šakal ni tujerodna niti invazivna vrsta v Evropi, kajti širil se je brez pomoči človeka. Raziskovalci so ga v Sloveniji prvič zaznali pozimi v letih 1952 in 1953, potem pa podatkov o tej živali nekaj desetletij ni bilo. Šakale so znova opazili v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja. Od leta 2008 je populacija začela hitreje rasti, ta trend pa se nadaljuje. Vse do danes, ko sicer natančnih podatkov o njihovem številu nimamo, a jih je po ocenah raziskovalcev vsaj nekaj sto. Podobno je z upravljanem populacije. Do leta 2004 je bila vrsta brez statusa, torej ni bila opredeljena v zakonodaji. Potem je bila deset let popolnoma zavarovana, leta 2014 pa je postala lovna vrsta z lovno dobo od prvega julija do 31. marca. V letošnjem letu se pripravljajo prve kvote za odstrel.
Zlati šakal se je naselil v prostor, ki so ga nekoč zavzemali volkovi, kar je po ugotovitvah raziskovalcev verjetno glavni dejavnik širitve, kajti ta sovpada z iztrebljanjem volkov. Šakal se je namreč najprej naselil tam, kjer ni bilo volkov. Pomemben dejavnik širjenja so tudi podnebne razmere. Kot je razložil Krofel, krajše časovno obdobje s snežno odejo pomeni več primernih območij za preživetje šakala. Na številčnost populacije vplivajo tudi človeški viri hrane, človeški posegi v prostor (radi imajo mozaik gozdov, grmičevja, kulturne krajine) in odstrel.
Ni znanih napadov na človeka
Šakal je sicer podoben tako volku kot lisici. Na to nakazuje tudi njegova teža (okoli 12 kilogramov), ki se giblje med težama teh dveh živali. Šakali podobno kot volkovi živijo v družinah, mladiči pa starše ponavadi zapustijo po letu dni. Redki ostanejo z družino dve leti, ti so pomočniki pri vzgoji mladičev. Ko gre za prehrano, niso izbirčni. V tem pogledu so, kot je pojasnil Krofel, bolj podobni lisici kot volku. Jedo razne plodove, sadje, klavniške odpadke, mrhovino, voluharice…
Odnos med šakali in lisicami še ni najbolje raziskan, a Krofel pravi, da so ugotovili, da na območju, kjer so šakali, mladiči lisice tehtajo manj kot na območjih, kjer šakalov ni. Po Kroflovi razlagi volk ubije šakala, medtem ko odnos šakala z lisico zelo verjetno ni na tej ravni, ampak z njo predvsem tekmuje za hrano. Šakal lisice torej ne izključi povsem. Prihaja tudi do mešanja z volkovi, a poredko, bolj pogosto je križanje s psom. Šakal ima manjši teritorij gibanja kot volk, redko napada drobnico, o čemer pa po Kroflovih besedah ni veliko podatkov. Med drugim ga je mogoče videti na Gmajnicah, Bevkah in pri Igu, pri čemer konflikta s človekom doslej ni bilo. »Doslej ni bil zaznan napad na človeka,« je pojasnil Miha Krofel.
