Število odprtih oziroma nerešenih zadev na slovenskih sodiščih je rekordno nizko. Lansko leto so sodišča končala s 79.521 nerešenimi zadevami, kar je celo manj kot leta 1990. Po osamosvojitvi je število odprtih zadev več let raslo in prvi vrhunec doseglo leta 1998 z nekaj več kot 210.000 nerešenimi zadevami. Nato je sledilo izboljšanje, ki pa je bilo kratko, saj so sodišča leto 2006 končala s kar 216.249 nerešenimi zadevami. Od takrat se stanje izboljšuje, zato so na vrhovnem sodišču z nadaljevanjem pozitivnega trenda zadovoljni, hkrati pa opozarjajo tudi na manj blesteče rezultate in svarijo pred okoliščinami, ki jim utegnejo v tekočem letu povzročati glavobol.
V enem letu za 19 let tožb
Področje, ki zna biti najbolj problematično, so tožbe tako imenovanih podrejencev. Konec lanskega leta je začel veljati zakon o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank. Če bo ostalo pri zakonu, kakršen je napisan zdaj, bodo imeli na mariborskem okrožnem sodišču, ki je pristojno za tožbe po omenjenem zakonu, velike težave. »Letos bi lahko po tem zakonu prejeli toliko zadev, kot jih prejmejo vsi gospodarski oddelki v slovenskem sodstvu v 19 letih,« je ob današnjem odprtju sodnega leta posvaril predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič. Število tožb se namreč lahko povzpne čez 100.000. Če sodišča ne bodo dobila dodatnih vzvodov za reševanje tega vprašanja, bodo prve sodbe o temelju zahtevka izrečene šele po približno petih ali šestih letih, pravnomočne pa bi bile lahko šele po desetih letih. »Povsem jasno je, da to ni učinkovito sodno varstvo,« opozarja Florjančič. Dodaja: »Če sodne poti ne bodo učinkovite, se bo spet s prstom kazalo na sodno vejo oblasti. Zato opozarjamo že zdaj.«
Podpredsednik vrhovnega sodišča Miodrag Đorđević eno izmed mogočih rešitev vidi v smiselni uporabi zakona o kolektivnih tožbah, po katerem tožnike zastopa kolektivni reprezentativni organ, kot so denimo združenje Frank, združenje malih delničarjev, društvo stečajnih upnikov in podobni. V primeru »podrejencev« bi bilo tovrsten organ sicer še treba ustanoviti. Ker vseh strank seveda ni mogoče prisiliti, da se vključijo v takšen organ, Đorđević razmišlja tudi o institutu vzorčnega postopka, po katerem bi se postopek za preostale začasno ustavil. Ko bi v vzorčnem primeru, v katerem bi stranke zastopal neki skupni organ, sodišče odgovorilo na ključna pravna vprašanja in ugotovilo dejansko stanje, pa bi stekel še postopek za vse preostale. Ti sicer nato ne bi mogli uveljavljati drugih, dodatnih okoliščin, temveč le tiste iz vzorčnega postopka.
Nekateri sodniki se izogibajo večji odgovornosti
Vodstvo vrhovnega sodišča kot eno ključnih področij, na katerem je treba izboljšati učinkovitost, izpostavlja tudi kazensko sodstvo. Čas od prejema zadeve do prvega naroka se je zadnja leta vztrajno krajšal (z 10,2 meseca leta 2014 na 5,6 meseca v letu 2018), lani pa se je ponovno podaljšal na 6,9 meseca. Podaljšal se je tudi povprečni čas reševanja pomembnejših kazenskih zadev na vrhovnem sodišču, prav tako so daljša sojenja v specializiranih zadevah, med katere sodijo največji primeri s področja organiziranega in gospodarskega kriminala in korupcije.
Po mnenju Florjančiča so ti postopki vedno bolj zahtevni, hkrati pa je zakon o kazenskem postopku že zastarel. »Predolgo se že pogovarjamo o prenosu preiskave pod roko tožilstva. Sodna preiskava, kot je urejena zdaj, le podaljšuje postopek, ne zagotavlja učinkovitega postopka in je že malo arhaična in redkost v Evropski uniji,« pravi Florjančič, ki si prav tako čim prej želi uzakonitve enovitih prvostopenjskih sodnikov, ki bi jih bilo lažje po potrebi seliti na različna pravna področja. Danes se prvostopenjski sodniki delijo na okrajne in okrožne, na vrhovnem sodišču pa opažajo, da se okrajni sodniki ne javljajo na razpise za okrožne sodnike. »Verjetno ker se nočejo preseliti na bolj zahtevne zadeve,« ugiba Florjančič.
