Kmalu bo minilo sedem mesecev, odkar je Siniša Mihajlović javno naznanil, da se podaja v bitko z levkemijo. »Dneve in noči sem točil solze, a sem odločen, da bom premagal bolezen. O tem ni dvoma,« je bil po postavljeni diagnozi odločen nekdanji odlični srbski branilec, ki je po zagotovilih zdravniške službe na dobri poti do popolnega okrevanja.

Pojedel devetnajst tablet na dan

Siniša Mihajlović je leta 1991 v dresu Crvene zvezde postal evropski klubski prvak, ob koncu tisočletja pa je z Laziem osvojil pokal pokalnih zmagovalcev. Mihajlović ni blestel samo v času igralske kariere, ampak se je uveljavil tudi kot trener. Preden se je usedel na klop Bologne, je v Italiji vodil štiri klube (Milan, Torino, Fiorentina, Sampdoria in Catania), bil pa je tudi selektor srbske reprezentance. Ko je izvedel za bolezen, se mu je življenje odvrtelo pred očmi. »Zmagal bom. Zaradi družine, otrok in vseh, ki me imajo radi. Gre za agresivno, a premagljivo bolezen,« je pred meseci razlagal javnosti. Ko je za bolezen povedal nogometašem, so imeli vsi solzne oči, vendar jim je zagotovil, da se bo boril do konca. Ko je na začetku bolezni dobil okoli sedemsto sporočil podpore, niti ni mogel vsem odpisati.

Potem ko je oktobra prestal presaditev kostnega mozga in opravil vse kemoterapije, je mesec dni pozneje na enourni novinarski konferenci podrobneje spregovoril o zdravstvenem stanju in boju z levkemijo. »Našel sem angele, ki me varujejo in mi psihično pomagajo. Brez njih mi ne bi uspelo. Ob takšni bolezni morate imeti močno glavo. Čeprav sem se slabo počutil, sem šel večkrat tudi na zelenico, ki mi je dala dodatno moč,« je razlagal Mihajlović in se za podporo posebej zahvalil ženi Arianni. Lansko jesen je zgolj v nekaj mesecih izgubil dobrih dvajset kilogramov in dejal, da vsak dan zaužije devetnajst tablet. »To je cena zdravja,« je pristavil.

S stolom je želel razbiti okno

Mihajlovića so prejšnji petek dopoldne odpustili iz bolnišnice, zvečer pa je s klopi že vodil nogometaše Bologne, ki so ob vrnitvi zmagali zanj na zahtevnem gostovanju proti Romi. Mihajlović je v oddaji na italijanski televiziji obširneje razložil, kako mučno je bilo obdobje zdravljenja. »Imel sem trinajst kemoterapij v petih dneh. Prvi cikel je bil najtežji. Dobival sem napade panike in nisem smel na svež zrak, kar me je spravljalo ob pamet. S stolom sem želel razbiti okno, a so me žena in sestre v bolnišnici ustavile s pomirjevali,« je razlagal.

Zase pravi, da ni heroj, ampak na življenje gleda s pozitivne plati. »Bil sem bolan, a sem moral ostati močan zaradi svoje družine. Če bi me najbližji videli kot šibkega, bi bilo še težje. Nihče se ne bi smel sramovati bolezni. Ničesar ne obžalujem. Imel sem veliko željo živeti in se boriti.« Zadnji božič je bil zanj najlepši, saj ga je preživel v krogu družine. »Prišla je tudi mama, ki je bila jezna, ker sem na prvi tiskovni konferenci jokal. Za božični večer je pripravila tradicionalne okusne srbske specialitete. Zaradi nje sem se tudi malo zredil,« je dodal.