Letošnji festival Sanremo – rekordne gledanosti in poln zapletov od začetka do konca, ko je uro pred objavo rezultatov konkurenčna TV po pomoti objavila ime zmagovalca – je morda naredil korak naprej v smislu spoštovanja žensk v italijanski družbi, glasbenice in glasbenike pa je združil v boju proti nasilju nad ženskami.
»To je najlepši Sanremo, kar sem jih kdaj videl,« je na odru gledališča Ariston, tradicionalnega prizorišča festivala, dejal igralec in režiser Roberto Benigni. Za nastop v okviru večera, ki je bil namenjen predelavam sanremskih uspešnic, je pripravil predelavo svetopisemske »pesmi pesmi«, ki brez sramu opeva, kot je poudaril, ljubezen, ki se ne ozira na spol, ki ne diskriminira, ki je telesna in v kateri se vsak lahko dotakne neskončnosti. Po tem vzhičenem uvodu je Benigni deklamiral besedilo, kar je za televizijo precej neobičajno, dobro pa pokaže moč Sanrema. Čeprav se festival drži meril povprečja, kar veselo ponavljajo jutranji programi – suknjiči voditelja, kot bi prišli iz arhivov 90. let, obleke sovoditeljic kot iz Disneyjevih risank, kamere, usmerjene v razgaljena oprsja, pesmi pa trdno v okvirih evrovizijskega popa – ne pozabi svoje kreativne vloge.
Ali je že ponedeljek?
Vsaj letos je bilo tako, saj ga je pripravila generacija, ki se izhodiščne zaplankanosti Sanrema zaveda, kar je včasih tudi pokazala, na primer v Fiorellovem komentarju Achillea Laurea, glasbenika, ki v svoji fluidni identiteti prepleta vplive od zgodnjekrščanskega slikarstva do sodobnih francoskih umetnikov Pierre&Giles: »Ta je tako naprej, da se zdi, da je že ponedeljek.« V tej ironični samokritičnosti so nastali pravi memi multimedijske umetnosti, kot recimo prizor, v katerem Fiorello, oblečen v voditeljico Mario de Fillippi, izgovarja besede, medtem ko po mobilnem telefonu slišimo njen glas. V tem kontekstu je Benignijev nastop še dodatno prispeval k temu, za kar je sam navdušeno priznal, da »so sanje vsakega od nas«, namreč visoka gledanost.
Medtem ko je prvi večer festivala s povprečnim 52,2-odstotnim deležem vseh, ki so v tistem trenutku gledali televizijo, presegel rekorde zadnjih let, je 6. februarja, ko je nastopil Benigni, dosegel že 54,5-odstotni delež, kar se ni zgodilo vse od davnega leta 1996, zadnji večer pa kar 60-odstotnega. Sklepni večer je dosegel 15 milijonov in 367.000 gledalcev, torej 76,8-odstotni delež vseh gledalcev televizije.
Od lepote k umorom žensk
Italijanska televizija ima odlične voditeljice in ustvarjalke, a vendar Sanrema do danes ni vodila ženska. Kritični glasovi, ki jih je pred festivalom sprožil Amadeus z govorom o lepoti svojih sodelavk, češ da ponavlja seksistično delitev na pametne moške in lepe ženske, so se postopoma izgubili, tudi zato, ker je povabil novinarko Rulo Jebreal, ki je v prepričljivem govoru opozorila na nasilje nad ženskami, ki je v Italiji v zadnjih letih doseglo grozljive razsežnosti. Konec januarja je bilo v dveh dneh umorjenih pet žensk, ena vsakih dvanajst ur, najdeno pa je bilo še maskarirano truplo ene, ki je izginila pred mesecem dni. Vsakih 15 minut je v Italiji napadena ena ženska in v veliki večini primerov moškemu »niti potrkati ni treba, saj ima ključe«.
Tudi glasbenice Alessandra Amoroso, Elisa, Emma, Giorgia, Fiorella Mannoia, Gianna Nannini in Laura Pausini so v Sanremu predstavile koncert, ki bo septembra v znamenju protesta proti nasilju nad ženskami. Gabbanijeva pesem, ki pravi, »ne more ti biti dobro, če je meni slabo, in obrnjeno«, pa vabi k sožitju med moškimi in ženskami. Podobno tudi letošnji Sanremo, subtilno, manj konfliktno, a morda zato bolj trajno. Vabilo Jebrealove občinstvu, naj kar ocenjujejo, kako so oblečene ona in druge voditeljice in pevke na Sanremu, a naj nikoli več ne vprašajo ženske, ki je bila posiljena, kako je bila takrat oblečena, bo, upajmo, ostalo.
