Osebno sem prizadeta, ker so mi Rupnikovi hlapci, domobranci, novembra 1943 na Urhu ubili mamo, Francko Kralj. Njen »greh« je bil zgolj ta, da je bila žena partizana. Njen mož in moj oče France Kralj je bil po vojni prejemnik partizanske spomenice, ki so jo dobili vsi, ki so med prvimi odšli v partizane.
Mama je bila zavedna Slovenka, tudi verna je bila. Hodila je v cerkev in pela na koru. Še danes se je sovaščani spominjajo kot izvrstne pevke. Njen greh je bil zgolj njen mož.
Nekega zgodnjega večera so prišli, četa domobrancev, v Sneberje k Novakovim, kjer je mama takrat živela s svojo mamo. Pestovala me je, takrat 15-mesečno dojenčico. Grobo so me iztrgali iz njenega naročja in me vrgli stari mami. Mami so naročili, naj se dobro obleče in obuje, da mora z njimi, in rekli, da bo kmalu prišla domov. Nikoli več se ni vrnila.
Še istega večera so jo skupaj s preostalimi žrtvami odpeljali na Urh, kjer so jo po zverinskem mučenju ubili. Po osvoboditvi smo jo našli v grobu (jami!) blizu cerkve, skupaj s sovaščanom, mladim študentom Mačkom iz Spodnje Zadobrove. Okoli glave je imela krono iz bodeče žice. Verjetno so jo pred smrtjo »okronali«, ker se je pisala Kralj.
Oče se je vrnil iz partizanov in nikoli več ni bil zdrav. Ponovno se je poročil in z novo ženo lepo skrbel zame, vendar mi mame ni mogel nadomestiti. Pogrešala sem jo in jo pogrešam še danes. Tudi moja hčerka Simona Kralj je ni nikoli poklicala babica. Pred leti ji je posvetila zelo odmeven govor na Urhu ob 1. novembru.
Ne morem razumeti vrhovnih sodnikov in jim oprostiti, da lahko po toliko letih sprejmejo tako krivično odločitev.
Marica Kralj, Ljubljana Polje
