Težko je na kratko in na eni strani argumentirano obrazložiti stališče, ki bi bilo razumljivo za vse. Tako za natofile in ljubitelje nekega predsednika neke države, ki sebe in svojo državo ter njene interese postavlja na prvo mesto, tudi pri proizvodnji orožja in pri »proizvajanju« vojn po svetu. Kot tudi težko razumljivo za mirovnike ali nasprotnike vojn in kakršne koli vojske. Kjer koli, tudi pri nas v Sloveniji.

Dovolil si bom ponovitev opisa kratke zgodbe, ki jo je že pred časom v neki drugi državi, tudi zamišljeni kot idealni in trajni, povedal stari partizan, pokojni Ignac Voljč na temo narodnoosvobodilnega boja. Na enem izmed usposabljanj petih ljubljanskih čet za protispecialno bojevanje Teritorialne obrambe Ljubljana na Igu je imel predavanje, na katerem je med drugim povedal: »Nekega dne po kapitulaciji Italije, 8. septembra 1943, je skupina štirih partizanov izvedla mobilizacijo približno dvajsetih fantov na območju med Vrhniko in Logatcem. Vsi so bili prostovoljci, vendar so zaradi represalij Nemcev in domačih izdajalcev nad sorodniki, ustvarili videz 'prisilne mobilizacije'. Vse skupaj se je dogajalo ponoči. Vendar mobilizirana skupina ni imela sreče. Padli so v nemško zasedo, ki sicer ni bila nič posebnega, a je vseeno terjala strašne žrtve. Večina mladih okoli osemnajst let in nekoliko starejših fantov je padla. Le manjša skupina in tudi štirje partizani spremljevalci so se rešili.« Po navedeni pripovedi je Ignacij Voljč za trenutek prenehal govoriti in na obrazu se mu je videlo, da je podoživljal tiste trenutke. Zatem je spregovoril: »Vsi bi ostali živi, če bi bili vojaško usposobljeni in bi se pravilno odzvali, saj situacija v bojnem smislu ni bila nič posebnega.« Zatem je dodal: »Zapomnite si, da nihče nima pravice ne usposabljati se za obrambo domovine ali pa to preprečevati, ne glede na to, kdo je in kakšen položaj ima!«

Pa so to predvsem doktorji iz FDV in od tam izhajajoči ministri in ministrica ter vsi drugi – vključno z nekaterimi ambicioznimi načelniki generalštaba Slovenske vojske v vseh 29 letih samostojnosti hitro pozabili. Žal in še enkrat žal. Še toliko bolj pa so to pozabili politiki, vključno z vrhovnim poveljnikom obrambnih sil, ki so si obrambno področje vzeli za svoj peskovnik, v katerem se radi igrajo. Nedržavotvorno in predvsem neodgovorno od vseh navedenih.

Vsekakor je tema preresna, da bi jo človek mimogrede obravnaval le na eni strani in še v časopisu. Kljub seveda vsem pisanjem belih in raznoobarvnih knjig, študij in seveda tudi običajnih mnenj. Ampak res je nekako nehigienično, da tisti, ki bi morali skrbeti za nacionalni interes, tega najbolj zanemarjajo. Mislim na vse stranke, vplivne posameznike in seveda državo kot celoto. Sicer pa zelo kratko in jasno osebno mnenje, kaj so predpogoji za našo suverenost in obrambo. Nevtralnost države, zavzemanje za mir in sožitje ter razvoj v svetu. (Švica, Avstrija in druge države, s katerimi naj bi se primerjali, so nevtralne.) Izstop iz Nata in ne biti član katerega koli drugega vojaškega pakta. (Slovenija se ne brani v Afganistanu in Siriji, kar so nas prepričevali in nas še prepričujejo politiki in njim podrejeni »strokovnjaki« z imenom in priimkom.) Vojake v tujino pošiljati le pod modro čelado OZN. Izvesti konceptualno spremembo obrambe RS. Izvajati lastna usposabljanja in izobraževanja (lastna vojaška akademija) – brez znanja ni nič; saj se tudi ne odpovemo medicinski, ekonomski ali pravni fakulteti, vojaškemu znanju in izkušnjam pa smo (so) se zelo hitro, naivno in neumno odpovedali. Izvajati kombinacijo profesionalne, naborniške in vojske rezervne sestave. Slediti novim trendom znanstvenega razvoja tehnike, oborožitve, informatike, kibernetike in tako dalje. Ne razprodajati lastnega ozemlja in gospodarstva ter države. Zagotavljati temelje obrambe (tako zakonske kot finančne oziroma druge) in povezljivost vseh podsistemov.

Naivnim, a verjetno dobronamernim predlagateljem ukinitve vojske pa samo vprašanje: Kdo mislite, da bi ali bo branil Republiko Slovenijo, njena z ustavo določena načela? Kdo konkretno je že oziroma ponovno bi ali bo branil nas in naše družine? Morda neki inšpektorji iz tujine ali pobožna prepričanost, da do vojne pri nas nikoli več ne more priti?

Ker se zavedam, da je marsikaj od navedenega ta trenutek nerealno, čeprav seveda vedno tudi uresničljivo, je to pisanje bolj opozorilo, da so možna tudi drugačna razmišljanja in ravnanja.

Miloš Šonc, Grosuplje