Zombi! Že en teden sem kot zombi. Ponoči bedim in podnevi – tudi. Delovnih obveznosti pač ne zanima, kateri datum je na koledarju in koliko spanca ima človek pod kapo; časa za dremež ni, ponoči pa: Sanremo! Prešernova proslava! Plus oskarji! Jaoooo! Finta Sanrema je, da traja od torka do sobote, vsak večer od pol devetih do… dveh, pol treh zjutraj. In potem še postfestivalska oddaja do približno štirih. Za šov si je treba vzeti čas. Za dobro vago so prišli še oskarji in zdaj sem zombi. Nočne ure minulega tedna sem prebila pred ekranom z neposrednim prenosom iz tega ali onega teatra, z odra, izbora; bleščice tu, rože tam, nekje vmes pa še kulturna pesem.
Okej: naši zahodni sosedje svojo melodično popevko leta izbirajo že 70 let. Madona. Sedemdeset let je dolga pot. In okej: italijanska popularna popevka, ki je zarad...
Za letošnji kulturni praznik, ta veliki Prešernov nekrofilski dan, bi moral biti v Sloveniji, in res sem bil Sloveniji. Fair enough, bi se reklo: že...
