Nekdanja sodnica Joža Aljančič je vrsto let v okviru Združenja najemnikov Slovenije nudila brezplačno pravno pomoč. Slišala je nemalo težkih zgodb. Težave najemnikov imajo korenine v stanovanjski zakonodaji, ki se je začela spreminjati po osamosvojitvi. Poznavalka ustave in stanovanjskih zakonov ve tudi, kako je bilo to področje urejeno v nekdanji Jugoslaviji, in je prepričana, da ob vse hujših težavah pri preskrbi s stanovanji ni treba odkrivati tople vode, ampak le pogledati, kaj je bilo dobrega v nekdanji državi, in to prilagoditi sedanjemu sistemu. Če bi to naredili, bi imeli opevani dunajski sistem, je prepričana.
Pritiski na najemnike
Med najbolj pogostimi iskalci pomoči so bili ljudje, ki so imeli stanovanjsko pravico v stanovanjih, ki so bila denacionalizirana. »Mnogi nehumani novi lastniki so najemnike, ki so bili v glavnem stari in bolni, poskušali spraviti iz stanovanja z mobingom,« je dejala in postregla s konkretnim primerom družine, ki ji grozi, da bo pristala na cesti.
Nanjo se je namreč obrnila upokojenka, ki v stanovanju v Ljubljani živi z možem in sinom ter njegovo družino. Vse do smrti njene tašče, ki je imela stanovanjsko pravico, je družina plačevala neprofitno najemnino. Zadnjih nekaj let pa plačujejo tržno, kar jih zaradi nizkih dohodkov spravlja v negotovi položaj. Poleg tega je lastnik hišo naselil s študenti, v stavbo pa vstopajo gradbeniki in cenilci, ker naj bi jo želel prenoviti in nemara tudi prodati. Gospa se je prijavila za upokojensko stanovanje, a kljub nizki pokojnini ni imela nobenih možnosti, da bi ga dobila. Kot pravi Aljančičeva, najemniki občutijo vse več pritiskov.
Na Dunaju kot v Jugoslaviji
»V prejšnji državi se ni dogajalo, da bi ljudi metali na cesto,« je dejala Joža Aljančič in razložila, kakšna je bila ureditev v Jugoslaviji. Razložila je, da je imela ta pomemben temelj v solidarnostnem skladu, v katerega je vsak delovno aktivni državljan prispeval od šest do devet odstotkov dohodka. »Ob polni delovni dobi je tako vsak državljan prispeval dve stanovanji in pol.« Tu je vidna podobnost z Dunajem, kjer zaposleni in delodajalci en odstotek prihodkov prispevajo v stanovanjsko malho, še enkrat toliko denarja pa zagotovi mestni proračun.
»Poleg tega so ljudje v Jugoslaviji veliko gradili sami. Vsi smo lahko kandidirali za stanovanjsko pravico s popolno zaščito ali dobili ugoden kredit,« je dejala. Dodala je, da je bil strošek tistih, ki so plačevali najemnino, minimalen, najemniki družbenih stanovanj pa so za svoje domove skrbeli, kot bi bili lastniki, čeprav naj bi bilo to v domeni države. Tudi krivdnih razlogov, po katerih bi najemnik lahko pristal na cesti, je bilo manj. »Bili so le trije odpovedni razlogi: če nisi plačeval stanarine, če si delal škodo ali če si stanovanje neupravičeno dajal v podnajem,« je razložila Joža Aljančič, ki je prepričana, da bi se dalo podoben sistem vzpostaviti tudi danes. Če bi bila volja. A pravi, da je predlog novega stanovanjskega zakona daleč od tega in da položaj ljudi brez urejenega stanovanjskega vprašanja še poslabšuje.
