Ali ni paradoks, da imamo med nagrajenci vrhunskega grafičnega oblikovalca, ki pa ga skupaj z drugimi predstavijo v tako amatersko oblikovanih tiskovinah? Ali ni paradoks, da nam na odru spregovori fotograf izjemnih estetskih in etičnih razsežnosti, ki pa je prisiljen med predstavo nenehno gledati kičasti Prešernov »ksiht«? Ali ni paradoks, da prejme nagrado izjemna igralka, izroči pa ji jo komik, ki po vsaki frazi premolkne in čaka, da bodo gledalci dojeli, da morajo ploskati? Ali ni paradoks, da Prešernov sklad nagradi glasbenika, ki pa ga verjetno še danes bolijo ušesa, od »jazzovskega« uvoda do brezkrvnega Magnifica in zlajnanega »aaaaapokrifnega« Prešerna (Kdaj že so kosmati vici pred oblastniki postali dolgočasni? Takrat, ko so kosmate začeli razdirati oni sami.), pa do Iztoka Mlakarja iz nekega drugega vesolja, ki je v Tauferjevem nizanju nastopov pač služil le konceptu za vsakogar nekaj v gledalcem prijazni proslavi? Torej natančno tistemu, kar je mainstream slovenske kulturne ponudbe: malo lahkotnosti, malo ritma, malo smeha. Toda ali res to potrebujemo tudi takrat, ko gre za priznanja najvišjega ranga? Ker je kakovost zatežena? Kot v posmeh nagrajencem in tudi temu, kar je v nagovoru povedala predsednica upravnega odbora Prešernovega sklada Ira Ratej: »Všečnost, razumljivost in primernost ne morejo biti merila, po katerih presojamo kakovost umetnine, (…) prava umetnina vzbuja nelagodje, odpor, otožnost in osuplost, ker šele tako predrami sočutje, vzbudi občutek dostojanstva in premika meje miselnega obzorja.«
Miselna obzorja torej. Ali ni paradoks, da tisti, ki ekspertno presojajo, kaj so vrhunci umetnosti, te ekspertnosti in kriterijev ne premorejo pri organiziranju proslave?
No, k sreči so umetniki benevolentni, nobeden ne vstane in ne protestira. Vdano sodelujejo v ritualu, ki jim je večinoma povem tuj, saj v resnici tudi ni posvečen njim, namenjen je državotvornemu obhajilu, kjer se oni in mi, državljani – čim bolj prešerno, kakopak – državi zahvalimo, da je prepoznala njihovo vrednost. Tako si bo kdo izmed nagrajencev morda lahko privoščil zobozdravstvene storitve ali pa si kupil računalnik, šel na potovanje. Kaj pa bo z njimi jutri, ne vemo. Kajti tudi tu paradoksov ne manjka: eden izmed minulih nagrajencev leto in pol po prejemu nagrade ni dobil nobenega novega naročila več. So verjeli, da je zdaj preveč oblegan, preveč zaseden, da je dvignil ceno ali pa bo zahteval boljše delovne pogoje? Kdo ve.
