Živimo v času geostrateške tekme in nekateri voditelji nimajo pomislekov glede uporabe sile. Gospodarski in drugi instrumenti se uporabljajo kot orožje. Evropejci in Evropejke moramo prilagoditi svoje miselne zemljevide, da bomo svet videli, kakršen je, ne kakršnega smo si želeli. Če nočemo biti poraženci v tekmi med ZDA in Kitajsko, se moramo spet naučiti jezika moči in se izoblikovati kot geostrateški akter najvišjega ranga.

Sprva se bo to morda zdela težka naloga. Ne nazadnje je bila EU ustanovljena, da bi odpravila politiko moči. Mir in pravno državo je krepila z ločevanjem trde moči od gospodarstva, oblikovanja pravil in mehke moči. Predvidevali smo, da multilateralizem, odprtost in vzajemnost tvorijo najboljši model ne le za našo celino, temveč za širši svet.

Izkazalo se je drugače. Žal se spoprijemamo z neprijetno realnostjo, v kateri so mnogi akterji za dosego svojih ciljev pripravljeni uporabiti silo. Vsak dan lahko opazujemo, kako se ekonomska orodja, podatkovni tokovi, tehnologije in trgovinske politike uporabljajo za strateške namene.

Kako se Evropa znajde v tem novem svetu? Mnogi so prepričani, da zunanja politika EU nikoli ne bo uspešna, ker je Evropa prešibka in preveč razdeljena. Seveda drži, da naša skupna verodostojnost trpi, če se države članice ne strinjajo glede smeri ključnih ukrepov. Včasih se dogovorimo le o tem, da izrazimo svoje pomisleke, bore malo pa o tem, kaj bomo glede tega tudi storili. Pravila o soglasju otežujejo doseganje dogovorov pri spornih vprašanjih, zato je vselej prisotno tveganje, da bo odločanje ohromljeno. Države članice se morajo zavedati, da z vetom ne slabijo le Unije, temveč tudi same sebe. Nihče ne more zatrjevati, da želi močnejšo vlogo Evrope v svetu, če k njej ne prispeva tudi sam.

Evropa se mora ogniti vdanosti v usodo in razdrobljenosti. Vdanost v usodo je v tem primeru prepričanje, da je na svetu preveč težav ali pa so preveč oddaljene, da bi se z njimi ubadali vsi Evropejci in Evropejke. Za skupno strateško kulturo je bistvenega pomena, da vsi Evropejci in Evropejke varnostne grožnje prepoznajo kot skupne in neločljive. Misel, da Libija in Sahel zadevata samo mediteranske države, je enako absurdna kot misel, da varnost baltskih držav zadeva le vzhodno Evropo.

Razdrobljenost pomeni željo po vključevanju vsepovsod. Izražanje zaskrbljenosti ali naklonjenosti, ki jo spremljajo humanitarna sredstva ali pomoč za obnovo. Kot da imajo velike sile pravico treti kozarce, EU pa je samoumevna dobaviteljica nove steklovine. Jasno moramo povedati, kaj so naši politični cilji, in se zavedati celotnega nabora svojih zmogljivosti.

Evropska trgovinska in naložbena politika, finančna moč, diplomatska prisotnost, regulativne zmogljivosti ter rastoči varnostni in obrambni instrumenti nam dajejo številne vzvode vpliva. Evrope ne pesti pomanjkanje moči. Njena težava je v pomanjkanju politične volje, da bi združila vse dejavnike moči in tako zagotovila njihovo usklajenost in čim večji učinek.

Diplomacija ne more biti uspešna, če je ne podpira ukrepanje. Če naj krhko premirje v Libiji vzdrži, moramo podpreti embargo na orožje. Če želimo, da jedrski dogovor z Iranom obstane, moramo poskrbeti, da bo Iranu koristilo, da začne spet v celoti izpolnjevati svoje obveznosti. Če želimo, da Zahodnemu Balkanu uspe na poti sprave in reforme, moramo ponuditi verodostojen proces pristopa k EU, ki prinaša dodatne koristi. Če želimo mir med Izraelci in Palestinci, se moramo zavzeti za sporazumno rešitev vseh strani na podlagi mednarodnega prava. Če ne želimo, da afriški Sahel zabrede v brezvladje in negotovost, moramo razširiti svoja prizadevanja. Vse to so primeri, ko morajo države članice prevzeti svoj del odgovornosti.

Poleg reševanja kriz v evropskem sosedstvu imamo še dve ključni prednostni nalogi.

Prvič, EU mora – v sodelovanju s to sestrsko celino – oblikovati novo, celostno strategijo za Afriko. Razmišljati moramo velikopotezno in naši retoriki o enakopravnem partnerstvu vdahniti življenje in vsebino z uporabo politik s področja trgovine, inovacij, podnebnih sprememb, kibernetskega prostora, varnosti, naložb in migracij.

Drugič, resno moramo pristopiti k oblikovanju verodostojnih pristopov za odnose z današnjimi svetovnimi strateškimi akterji, torej z Združenimi državami Amerike, Kitajsko in Rusijo. Ti so si med seboj sicer v marsičem različni, vendar vsi trije reševanje vprašanj pogojujejo z drugimi vprašanji in izvajajo politiko moči. Naš odziv bi moral biti diferenciran in niansiran, vendar pronicljiv, pripravljen braniti vrednote in interese EU ter dogovorjena mednarodna načela.

To ne bo preprosta naloga in vsega ne bomo mogli doseči v letošnjem letu, vendar je izid političnih bitk odvisen od tega, kako jih uokvirimo. 2020 bi moralo za Evropo pomeniti leto, v katerem bo pridobila zagon z geopolitičnim pristopom in se iztrgala usodi akterja, ki išče svojo identiteto.

Josep Borrell je visoki predstavnik EU za zunanje zadeve in varnostno politiko ter podpredsednik evropske komisije.

© Project Syndicate, 2020;

www.project-syndicate.org