Aida pred dobrimi šestimi leti ni prišla na sodno zaslišanje zaradi prometnega prekrška, ker je isti dan spremljala hči v bolnišnico, sodnik pa je izdal nalog za njen pripor. V okrajni pripor v Ramseyju je nato prišla sama, tam pa so zahtevali, da za fotografiranje sleče hidžab in abajo pred moškimi ječarji. Ker je protestirala, so jo vtaknili v samico, kjer ji je oboje odvzel paznik, sama pa se je potem strinjala, da jo fotografirajo, če fotografija ne bo dostopna javnosti. Na koncu so ji dali rjuho, v kateri je preživela 23-urni pripor. Ponižana se je, ko so njene fotografije iz datoteke pripora postale javno dostopne, odločila za pritožbo, a jo je oddelek za človekove pravice v Minnesoti zavrnil kot neutemeljeno. Čeprav brez pravnih znanj se je odločila, da si svoj prav izbori na sodišču. Lotila se je samoizobraževanja v lokalni knjižnici in z nekoliko pro bono pravne pomoči prepričala sodnika Johna Tunheima, da so bile kršene njene ustavne pravice in da je bila žrtev verske diskriminacije. Poleg denarne odškodnine je razsodba zahtevala uničenje Aidinih policijskih fotografij, že pred tem pa so oblasti okrožja Ramsey spremenile priporniška pravila tako, da se muslimankam ni treba razkrivati v navzočnosti moških. Seveda bi bil bolj primeren nauk brez vnašanja vere v varnostno in represivno ravnanje države, a sta se žal zahodna politika in civilna družba znašli na istem bregu v odnosu do slačenja muslimank.