Novi ministrski predsednik nemške vzhodne zvezne dežele Turingije Thomas Kemmerich, ki je bil v sredo izvoljen z glasovi poslancev krščanskih demokratov (CDU), liberalcev (FDP) in nacionalpopulistične Alternative za Nemčijo (AfD), je danes že nepreklicno odstopil. Ta poteza je posledica splošnega ogorčenja v nemški politiki in javnosti zaradi dejstva, da je Kemmerichu (FDP) do nepričakovane izvolitve pomagala AfD, ki je spretno izkoristila gorečo željo CDU in FDP, da preprečita ponovno izvolitev Boda Ramelowa (Levica).
Izhodišče zapleta je bilo razmerje moči, kakršno se je v deželnem parlamentu oblikovalo po lanskih volitvah. Dotedanja koalicija Levice, socialnih demokratov (SPD) in Zelenih je kljub prirastku mandatov Levice zaradi osipa SPD ostala brez večine, na drugi strani pa se tudi nobena druga kombinacija ni izšla. Bodo Ramelow, izjemno priljubljen deželni ministrski predsednik (najnovejša anketa kaže, da ima 71-odstotno podporo volilcev), bi torej novo izdajo rdeče-rdeče-zelene koalicije lahko vodil le kot manjšinsko, bi pa bil v deželnem zboru lahko izvoljen šele v tretjem krogu, ko za izvolitev zadostuje navadna večina.
Takšen pričakovani razplet večmesečnih povolilnih preigravanj pa so v sredo družno preprečile AfD, FDP in CDU. Prvi dve sta namreč v tekmo poslali svoja kandidata, pri čemer je Kemmericha (FDP) podpirala tudi CDU. Potem pa je AfD je v tretjem krogu gladko pustila lastnega kandidata na cedilu in glasovala za Kemmericha, s čimer je ta za en poslanski glas (45 proti 44) prehitel Ramelowa in bil izvoljen.
V deželnih CDU in FDP so bili sprva zadovoljni z zmago »kandidata sredine«, Kemmerich pa je – brez koalicije in brez programa – mandat nemudoma sprejel. Naravnost vzhičeni pa so bili v AfD, ki jo v turinškem parlamentu vodi Björn Höcke, politik, ki mu je na podlagi pravnomočne sodbe dovoljeno reči fašist.
Prvi spletni komentarji največjih nemških medijev, od levoliberalnega Spiegla do konservativnega dnevnika FAZ, pa so bili soglasni: kar se je zgodilo na Turinškem, je v nasprotju s črko in duhom nemške republike po drugi svetovni vojni, ki demokratičnim političnim silam prepoveduje sleherno sodelovanje s skrajno desnico. Največ kritik, tudi iz drugih strank, je pri tem letelo na CDU, tako na njeno deželno organizacijo kot na zvezno vodstvo s predsednico Annegret Kramp-Karrenbauer na čelu, ki naj bi podcenjevalo okoliščine na Turinškem. Potem je trajalo le nekaj ur, da so začeli socialni demokrati »na glas razmišljati«, ali po vsem tem sploh še lahko ostanejo v koaliciji s CDU oziroma v zvezni vladi Angele Merkel. Obsodba ravnanja in (verjetna) zamenjava vodstva turinške CDU za povrnitev zaupanja skoraj gotovo ne bosta dovolj. Kramp-Karrenbauerjevi je iz Južne Afrike, kjer je na obisku, prihitela na pomoč tudi kanclerka Merklova z izjavo, da je to, kar se je zgodilo na Turinškem, nedopustno in ne sme obveljati. Vseeno pa bo morala voditeljica CDU v naslednjih tednih dokazati ne le SPD, pač pa tudi lastni stranki, v kateri jih veliko preži na njene napake, da si zna zagotoviti avtoriteto.
