O tem, kaj pravzaprav virusi so, ljudje ne vedo veliko. So nevarni, povzročajo nam probleme, zaradi njih lahko zbolimo. Kaj več o njih nam povedo enciklopedije ali pa izbrskamo podatke na internetu. Ker pa o virusih ne vemo veliko, je pametno, da o njih vemo vsaj nekaj.
Kaj pravzaprav so virusi in kako delujejo na človeško telo? Virusi so najmanjši bioogranizmi, ki so se sposobni sami razmnoževati. So najmanj stokrat manjši od bakterij in so iz drobne nitke genetskega koda, ki jo obdaja tenka proteinska ovojnica. Ne morejo samostojno živeti in znanstveniki ne vedo, ali jih lahko sploh imenujemo za žive stvari.
Virusi ne sodijo k oblikam življenja, imajo pa kljub temu nekatere znake življenja. Med njihove življenjske znake štejemo molekularne gradnike, kot so DNK in proteini kot pri živih organizmih. Virusi se lahko razvijajo in spreminjajo genetsko kodo ter prilagodijo okolici. Po drugi strani pa imajo kar nekaj znakov, zaradi katerih jih ne moremo šteti med žive organizme.
Tako imajo sicer ovojnico, ne pa tudi membrane, in zato niso celice. Virusi tudi ne porabijo nobene energije, le obstajajo taki, kot so. Svojo genetsko kodo pa lahko kopirajo le s pomočjo živih organizmov.
Malo genov
Najpreprostejši živi organizmi imajo med 150 do 300 genov, da bi lahko proizvajali življenjsko pomembne proteine, pravzaprav enostavne beljakovine, ki so osrednjega pomena za celično presnovo. Virusi pa se zadovoljujejo že s samo štirimi geni. Namesto tega napadajo druge celice in jih spreminjajo v tovarne virusov.
Virusi imajo praviloma majhne genome s samo 3000 genskimi črkami. Genom je dedna zasnova posameznika, ki vsebuje vse podatke, potrebne za delovanje človeškega organizma, in je edinstven za vsakega posameznika glede na zaporedje različnih variacij posameznih genov.
Človeški genom ima v nasprotju z virusi kar tri milijarde genskih črk. Virusi so torej svojo kodo skrčili le na najpomembnejše, vse drugo pa si izposodijo od zdravih celic. Le nekateri mega virusi se od tega razlikujejo. Najmanjši je mini virus, ki je tako majhen, da so ga imeli pri prvem odkritju kar za bakterijo.
Virusi imajo različne oblike. Lahko so v obliki krogle ali spirale, lahko pa so tudi bolj zapletenih oblik.
Virusi so izjemno učinkoviti in izravnavajo svoje genetske pomanjkljivosti s tem, da se polastijo genetskih kodov napadenih celic. Napadene celice prenehajo proizvajati lastne proteine, preberejo genetski kod virusa in skupaj z njim proizvajajo virusne proteine. Jedro nekega virusa je njegova genetska koda, ki je shranjena v isti verigi gradnikov, ki so v živih organizmih.
Nekateri virusi imajo dve genetski nitki z DNK-podatki, drugi pa samo eno nitko DNK. Genetska koda je zelo občutljiva in virusi morajo medtem, ko jo prenašajo z ene celice na drugo, ravnati z njo zelo oprezno. Zato se nekateri pomembni virusni geni ovijejo z zaščitno ovojnico.
Delčki virusa morajo torej prodreti v tujo celico, da bi se lahko razmnožili, zato se prilepijo na molekule tujih celičnih površin. Proteini virusa reagirajo s proteini na zunanji strani celice in se zlijejo s celično membrano. S tem ima genetska koda virusa prosto pot v celico. Genom virusa vstopi v produkcijski ciklus celice in začne takoj proizvajati svoje najpomembnejše lastne proteine, in sicer najprej proteine, ki virusu omogočajo, da izdela več kopij lastnega genetskega koda, nato proteine, ki ovirajo delovanje celičnih lastnih proteinov, in nazadnje proteine, ki so kot gradniki potrebni za nastajanje novih virusnih delcev.
Virusi zasidrajo svojo genetsko kodo v kodo celice gostitelja tako, da se pri vsaki delitvi celice v novo celico vanjo pretihotapi tudi genetska koda virusa. Na tak način lahko virusi zelo dolgo časa mirujejo v notranjosti celice in se pozneje spet reaktivirajo.
Vrivanje svojega
Celice se poskušajo takim napadom upreti in opozorijo na ta vdor svoj imunski sistem, toda virusi so sposobni celični imunski sistem obiti in svoje genetske kode, ki so pogosto patogeni, kljub temu vriniti v celico. To celici gostitelja škoduje in ta pojav imenujemo virulenca.
Zaradi številnih virusov lahko zbolimo, ker preprečijo, da bi zdrave celice opravljale svoje naloge. Kakšno škodo povzročijo virusi, je odvisno od napadene celice in od načina, kako vplivajo virusi na izdelovanje proteinov.
Najnevarnejši so tisti virusi, ki napadejo imunske celice in s tem oslabijo obrambni sistem organizma. Virus ebole in virus HIV sta dva izmed takih. Niso pa vsi virusi slabi. Študije človeškega genoma so pokazale, da kar osem odstotkov človeškega genoma predstavljajo virusi, ki so sestavni del človeškega genoma že na milijone let, tako da se na primer posledice preteklih infekcij staršev prenašajo na otroke tudi po več tisoč letih.
Le če nam uspe patološke dele virusov odstraniti, lahko v poškodovane celice spet vnesemo zdrave gene. Najprej je treba onesposobiti tisti del virusnega genoma, ki proizvaja svoje lastne kopije, nato pa se virusni genom dopolni z drugimi novimi geni. Ko tako spremenjeni virusni genom okuži neko novo celico, prinese s seboj tudi nove gene.
Genska tehnika tako omogoča pozdraviti slabe virusne gene s tem, da v človeško celico vnese nove genetske kode, čeprav je težko nadzorovati, v katerem delu celice bodo ti kodi shranjeni. Od tega pa je seveda odvisna uspešnost zdravljenja.
