Gremo najprej na zdravje. Na tem ministrstvu sem prebil enajst let. Služil pa sem prav enakem številu ministrov in ministric. S slednjimi je bilo še najmanj koristi. Zadnja je pomagala zatonu vladi Mira Cerarja. Glede ministrov pa tole. Dušan Keber je bil vizionar, Andrej Bručan je bil korekten in ni niti zatiral niti omejeval stroke. Nazadnje pa še Dorjan Marušič, ki je bil vsaj po mnenju večine uslužbencev ministrstva najboljši minister do sedaj. Glede na odsotnost pojmov, kot so organizacija, komunikacija, zaupanje in odgovornost, je potem sploh kaj čudnega, če se nič ne premakne. No, ja, navzdol že. Čakalne vrste, nabava različnih materialov, reorganizacija zdravstvene politike nasploh in še kup nerešenih projektov, kje je vzrok za to? Minister ima precej negotove misli glede prioritet. Tudi vlada ne ve, kako bi se lotila čiščenje tega hleva. Vendar s tako neučinkovito ekipo to ne bo šlo niti zlahka niti drugače.

Res, prav zanimivo se sliši dejstvo, da je bilo v enem samem desetletju na čelu ministrstva prav toliko ministrov, stvari pa se ne premaknejo. Eden izmed vzrokov je tudi politično kadrovanje, saj se kar naprej menjajo direktorji direktoratov in državni sekretarji, nekateri krožijo med zdravstveno zavarovalnico in Inštitutom za javno zdravje. Kdo bo presekal ta vozel, bo res zaslužil priznanje.

Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pa ni prav nič boljše. Tam tudi vedri politika, ki strokovnim ljudem ne pusti niti v preddverje, kaj šele v samo središče odločanja. In tako imamo kar naprej probleme z asistenco, pa z zakonom za dolgotrajno oskrbo in kjer se nikakor ne moremo poenotiti, kako bi uredili razmerja med zaposlenimi in nezaposlenimi zdravimi in spočitimi ljudmi in lenuhi, ki le izkoriščajo nerodnost države, ki se boji striktno zarezati v tako imenovane pravice, ki niso nič drugega kot nekakšne poteze za ohranjanje socialnega miru. Vsakemu človeku je jasno, da nima smisla hoditi v službo, če ti to prinaša le 200 evrov več, kot če sediš doma in prejemaš socialno podporo. Z nekaj dela na črno in stranskih zaslužkov se lahko nabere še več.

Ne vem, kakšni ljudje prihajajo na vrh oblasti, ne glede na to, kakšne barve je politika. Morda so vsi predsedniki vlad zavezani v ujetništvu strankarskih bojev in kupčkanja z glasovi in funkcijami. Mislim, da bi nekaj lahko storili, če bi dvignili prag vstopa stranke v parlament. Sam ne verjamem, da lahko vlada, v kateri sedi vsaj pet ali šest strank, ukrepa in vodi državo naprej. Da lahko le nemočno opazujemo, kako se prepričujejo o tem, kdo je pomembnejši in brez koga ne bo nič. Včasih, ko s perspektive opazujem in ocenjujem dogajanja v zadnjih dveh ali treh desetletjih, vedno znova mislim, da ima ta torba dno in smo že na tleh, a se izkaže, da imamo še neki predalček, v katerem so skrite nove zadrege in nejasnosti.

No, sprehajanje enega samega človeka med različnimi ministrstvi kaže na to, da mora biti ta farsa res dobro zrežirana. Ali pa nastavitev na mesto državnega sekretarja kar tako čez noč. To je primer nekdanjega košarkarskega asa Petra Vilfana. Koliko tednov je bil sekretar? Različne anomalije in prestopi se bodo, mislim, v prihodnje še nadaljevali. Morda pa bo treba le počakati, da se bo Erjavčev padec zgodil še komu izmed večnih, da se bo lahko sprožil plaz.

P. S.: Nikdar nisem simpatiziral z avstrijsko politiko. Zadnja aktualna kombinacija Ljudske stranke in Zelenih pa mi daje upanje, da je to morda dobitna kombinacija. Počakajmo, pa bomo videli.

Luj Šprohar, Ljubljana