Zdaj pa moja zoprna ugotovitev v prepričanju, da to ni posledica prezgodnje demence, ampak majčkene površnosti. Trdite popolnoma enako kot jaz: za revščino je kriv sistem s pravim imenom – kapitalizem; posebno če je po vzoru ameriškega, danes Trumpovega. Tega pa neizmerno ceni družina Mihič. Ob koncu pravite, da naj nam pristojne institucije o tem poročajo. Če poslušate, gledate in berete naša občila, o tem poročajo vsakodnevno. Za to imamo v državnem sistemu tudi delovno telo, ki ga vodi poslanka SDS Eva Irgl. Kako uspešno je to telo, presodite sami. Verjetno pa veste, da dobijo tisti, ki so »pod pragom«, neke subvencije. Temu nekateri na desni, pa tudi na levi nasprotujejo. Minister Počivalšek pravi: »Kdor ne dela, naj ne je.« In tu se pojavi vprašanje: naj ne je tudi tisti, ki zaradi bolezni ne more delati in ni zanj ne ponudbe ne povpraševanja?

Gospod Zavšek tudi intenzivno razmišlja o vlogi Zveze prijateljev mladine, »za katero nikoli nismo vedeli, kaj je«, pravi. No, če niste vedeli do zdaj, danes veste. Ta organizacija je v vsem svojem obstoju počela marsikaj, česar ni opravila država, posebno na področju sociale. V začetku je bila namenjena predvsem za pomoč mladini, danes pa sprejema na svoja pleča vse tiste, ki so pomoči potrebni. Pa ne pozabite – brezplačno! Vi sklepate, da se to dogaja v »delavskih Mostah zato, da bi nekako nadaljevali tradicijo Edvarda Kardelja«. Morda ja. Kaže, da ste o njem veliko več preštudirali kot jaz. Moje osnovnošolsko vedenje o vsem tem je bilo, da se je on ukvarjal predvsem s slovenskim nacionalnim vprašanjem. Tako za sproti pa še s socialnim. Zato je bil v Beogradu večkrat »persona non grata« (nezaželena oseba). Naredil je tudi nekaj napak, najboljša poteza Kardelja pa je bila gotovo, da so v zadnjo jugoslovansko ustavo zapisali, da ima vsaka republika pravico do odcepitve od federacije. Ta člen nam je pri osamosvajanju pomenil največ.

Ne vem, v kakšno zvezo me spravite z gospodom Pahorjem (blagohotno me podučite, da je to predsednik države), ki menda pravi, da »država ne more zagotoviti sreče«. Meni je bil med njegovimi številnimi poklici vedno najbolj všeč poklic – manekena. Torej menim, da je pametno, preden se lotimo pisanja, vse dobro prebrati, da ne pljunemo v lastno skledo.

Jože Centa, Ljubljana