Zavod Senzorium pod vodstvom režiserke Barbare Pie Jenič že približno dve desetletji raziskuje in razvija svojevrsten tip senzorialnega gledališča, torej uprizoritvene zvrsti, ki drugače od dramskega gledališča ne meri toliko na uprizarjanje vnaprej določene predloge oziroma odrske »zgodbe« (ki jo gledalcu posredujejo nastopajoči), temveč poskušajo izvajalci skozi interaktivne prizore in različne čutne vsebine, kot so vonji, zvoki, okusi in teksture, obiskovalcu pomagati pri oblikovanju povsem individualne notranje izkušnje. V projektih zadnjih let se je Barbara Pia Jenič ukvarjala s preizkušanjem uporabe senzorialnih sredstev v različnih uprizoritvenih in vsebinskih kontekstih, na primer v povezavi s poezijo (Cro-magnon, Gotska okna) in z dramskim gledališčem (kot denimo v predstavah Krasni novi svet ali Prerok); v tem smislu pomeni Božanska komedija, ki je bila premierno izvedena decembra v Cekinovem gradu, neke vrste vrnitev k »čistejši« senzorialni formi.
Pesnitev Danteja Alighierija se zdi s svojo zasnovo, alegorično vsebino in močnimi podobami dokaj primerno izhodišče za uporabo v senzorialnem mediju, med drugim zato, ker gre v njej za potovanje po različnih prizoriščih, kar je tudi v senzorialnih predstavah pogosto; po tem principu – v zaporedju posamičnih postaj – je zasnovana tudi ta uprizoritev, ki motiviko Božanske komedije na vrsto načinov prevaja v bolj ali manj pomenljive prizore in vzdušja. Izraz »gledalec« je treba v tej predstavi razumeti nekoliko pogojno: obiskovalec ne gleda z očmi, saj jih ima večino časa prevezane, zato je njegova zaznava osredotočena predvsem na zvoke, vonjave in dotike, ki jih doživlja na svoji poti, po kateri ga vodijo nastopajoči (podobno, kot Vergil vodi Danteja po peklu in vicah do raja).
Današnji pekel so reklame
Dantejevo besedilo sicer nastopa v dveh plasteh: kot temeljni dogajalni okvir, ki ga uprizoritev nadgrajuje tako s senzoričnimi impulzi kakor z izvirnimi vsebinami (kot so denimo reklamna sporočila ali motivacijski nagovori kot simbol »pekla« sodobne vsakdanjosti), ter v obliki zvočnega posnetka izbranih odlomkov, ki jih obiskovalec posluša med potovanjem (glas je prispeval Tomaž Gubenšek). Pomemben gradnik vzdušja (in s tem celotne izkušnje) je ponovno glasba (zvočno podobo je oblikoval Peter Penko), ki je na trenutke, še posebno v »peklenskem« delu, bolj izpostavljena – tudi po jakosti – kot v prejšnjih projektih Senzoriuma, celo do mere, ko se zazdi, da nekoliko prevlada nad sicer pestrim naborom olifaktornih in taktilnih vzpodbud ter drugih orodij senzorialnega jezika.
Skozi dosedanji opus Barbare Pie Jenič je mogoče slediti nenehnemu preiskovanju meja »gledališča čutil«, ki je skorajda v vsaki uprizoritvi ponudilo nova razmerja med posamičnimi elementi, bodisi med izrazitostjo različnih plasti senzorialnega materiala bodisi v načinu vključitve gledalca; tokrat je senzorialni jezik obogaten z več besedila kot kdaj prej, kar pa obiskovalcu ne otežuje potopitve v dogajanje. Morda je njegovo potovanje po pokrajinah spominov in nezavednega nekoliko drugačno kot sicer, vendar zato nič manj vznemirljivo.
