Na državnem odvetništvu so do konca lanskega leta prejeli 48 zahtevkov za odškodnino v predhodnem postopku, po neuspešnih pogajanjih pa je bilo nato na sodišča vloženih 13 tožb. Po zakonu se morajo namreč tisti, ki želijo terjati odškodnino od države ali državnega organa, najprej obrniti na državno odvetništvo, kjer steče poskus zunajsodnega dogovora, šele če ta ni mogoč, se lahko obrnejo na sodišče. Do zdaj so bili na državnem odvetništvu v predhodnem postopku zaključeni vsi zahtevki. V 20 primerih so sklenili izvensodno poravnavo, 22 zahtevkov so zavrnili, v šestih primerih pa oškodovanci niso sprejeli ponujene odškodnine.
Skupaj jih je tožbo na sodišče vložilo 13, od tega nekaj takih, ki niso sprejeli ponujene odškodnine, nekaj pa tudi takih, ki jim je odvetništvo zavrnilo zahtevke. Šest zadev je še v reševanju, v šestih primerih je bila sklenjena sodna poravnava, en zahtevek pa so zavrnili.
Od šestih še odprtih zadev jih je na prvi stopnji zaključenih pet, ena pa je v reviziji na vrhovnem sodišču. Pri slednji je namreč višje sodišče z vmesno sodbo ugotovilo, da odgovornost za založeno oporoko nosi sodišče, a je državno odvetništvo vložilo zahtevo za revizijo. Vrhovno sodišče jo je dovolilo, a o njej še ni odločilo.
V začetku leta 2016 so namreč na Okrajnem sodišču v Novi Gorici odkrili oporoko, ki jo je oporočitelj zaupal sodišču, a je to po njegovi smrti ni razglasilo. Dediči tako niso dedovali glede na oporočno voljo umrlega, ampak po zakonu. Po pregledu vseh oporok so na vseh 44 okrajnih sodiščih po državi odkrili skupaj 945 nerazglašenih oporok. Ker je do založitve oporok prišlo po krivdi sodišč, imajo oškodovani možnost, da sprožijo odškodninski zahtevek zoper sodišče oziroma državo.
Odgovornosti za nerazglašene oporoke razen državnega proračuna, kot kaže, ne bo nosil nihče. Predsedniki sodišč namreč v nobenem od primerov niso ugotovili elementov kaznivega dejanja. V 110 zadevah so sicer ugotovili elemente osebne odgovornosti. »V teh primerih bi lahko bil sprožen ustrezen (disciplinski) postopek, vendar se je izkazalo, da tudi v omenjenih primerih predsedniki sodišč ne morejo ukrepati, bodisi zaradi zastaranja bodisi zato, ker odgovorna oseba ni več zaposlena na sodišču,« so že pred časom za STA zapisali na vrhovnem sodišču.
