Kolektiv Dakh Daughters črpa iz klasične glasbe in literature, vključuje ljudske pesmi in motive ter interpretira sodobne zvrsti, kot sta hip-hop in reggae. Tanya Hawrylyuk ga opiše kot čudno in inovativno zmes, ki ima izdelano odrsko podobo. Kolektiv je bil aktiven tudi med proevropskimi protesti leta 2013, ko se je uveljavil z nastopi na ulicah Kijeva.
Kakšna je vaša programska usmeritev glede na to, da ste »hčere« kijevskega gledališča Dakh?V ukrajinščini beseda »dakh« pomeni »streha«. Ime gledališča pove, da je pod njegovo streho združenih več disciplin in kolektivov. Njegov direktor in ustanovitelj Vlad Troitskyi je naš umetniški vodja. Nedavno smo praznovali petindvajset let delovanja. Njegovi začetki so v sodobnem teatru in drugih umetnostih, vendar razvija tudi klasično ukrajinsko gledališče. V devetnajstem stoletju so v Ukrajini cvetele drame, v katerih je glasba zavzemala pomembno mesto. To niso bili zgolj muzikali, kot jih poznamo danes, temveč nekaj podobnega starogrški drami z zborom. Predstave, ki jih režira Troitskyi, zaznamuje glasba, ki ni postavljena v ozadje, ampak ima osrednjo vlogo pri upodabljanju čustev in idej na odru.
Kaj vas druži s folk četverčkom DakhaBrakha, ki je lani nastopil v Ljubljani? Tudi za njim stoji Troitskyi in je plod istega gledališča.Štejemo jih za starejše brate in sestre, od katerih smo se veliko naučile. Pogosto smo nastopale na njihovih koncertih.
Potem pa ste oblikovale skupino Dakh Daughters?Skupaj smo že petnajst let, Dakh Daughters pa smo ustanovile pred sedmimi leti, na festivalu sodobnih umetnosti Gogolfest. V zapuščenem paviljonu stare tovarne smo pripravile predstavo z naslovom Šola negledaliških umetnosti. Interpretirala sem pesmi Charlesa Bukowskega v bluesovskem slogu, na različnih inštrumentih pa so se mi pridružile punce, ki so danes članice Dakh Daughters. Predstava je uspela in sklenile smo, da ustanovimo žensko plesno in glasbeno skupino, ki ne bo pop, temveč bo umetniška, svobodna, pogumna in tudi poredna. V dveh tednih smo ustvarile približno polovico repertoarja, ki ga še zmeraj igramo. Smo neodvisne umetnice. Zavedale smo se, da moramo ohraniti samostojnost, kajti le tako ne bomo podložne cenzuri razen morda samocenzuri. Nismo pop kolektiv niti rokerice ali jazzistke, ne sodimo v te okvire. Smo čuden bend, ki dela čudno glasbeno gledališče. Vsa vprašanja poskušamo rešiti znotraj ekipe, ki združuje različne glave. Ko smo imele dovolj materiala, smo posnele prvi album, založbe sploh nismo iskale. Na tak način ustvarjamo tudi v teatru in organiziramo festivale. Princip naredi-sam je obenem vodilni princip sodobne scene, ki kolektivom omogoča, da počnejo tisto, kar si zares želijo. Seveda pa smo v prihodnje odprte tudi za sodelovanje z založbami.
Gostovali ste na uglednih festivalih in prodrli na svetovne odre. Kakšne pa so vaše izkušnje s predstavitvenimi festivali, kot je MENT, ki so namenjeni profesionalnemu občinstvu?Bile smo na velikih predstavitvenih festivalih, kot sta Eurosonic in Womex, ki terjajo neki specifični tip nastopa. Podobni so tekmovanjem, spominjajo na šove talentov, kjer je na voljo malo časa, da se predstaviš v najboljši luči. Vendar mislim, da tudi tokrat ne bo težav. Zanesle se bomo na osnovne karakteristike našega dela, na zvok in podobo. In na svobodo, ki nam jo omogoča oder.
Kakšna je danes scena v Ukrajini? S kakšnimi izzivi se soočate kot umetnica?Živimo v izjemno kompleksnem času. Ko se je začela revolucija, smo se zbrali v imenu ideje, da bi zgradili srečno in cvetočo družbo. To je bilo lepo obdobje za kulturo in umetnost, ker je dalo veliko novih ustvarjalcev, obenem pa jim je omogočilo, da se razvijejo in predstavijo širšemu občinstvu. Žal je sledilo več težkih in tragičnih dogodkov. Revolucija se je končala nasilno. Vendar se situacija počasi umirja. Umetniki ponovno dobivamo več priložnosti in sredstev. Zaradi korupcije in nepotizma pa je vprašljivo, kako se ta sredstva razporejajo. Sicer smo vajeni poskrbeti sami zase, vendar je brez sistemske podpore države in sponzorjev težje prirejati večje dogodke.
