Ta namreč nikoli ni verjel v arbitražno reševanje mejnega spora s Hrvaško, s hrvaškim strankarskim kolegom in predsednikom vlade Plenkovićem sta igrala pri tem zelo usklajeni duet, s svojimi poslanci v Bruslju ni enkrat ogovoril prejšnjega predsednika evropske komisije Junckerja, da bi hrvaško vlado izrecno poklical k implementaciji arbitražne odločbe, ugovarjal je vložitvi tožbe zoper sosedo na evropskem sodišču, uživa in poziva pobudnika le-te, Cerarja, da naj sam poravna procesne stroške, potem ko je iz Luksemburga prišla vest, da tožbe omenjeno sodišče ne bo obravnavalo, ker da ni njegova stvar. Kaj je pričakovati, da bo program nastajajoče nove vlade o tem povedal? Ne predstavljam si nič drugega kot obrat za 180 stopinj oziroma preklic »arbitražnega fiaska« – kot mu pravi Janša – in sprejem Plenkovićevega povabila k novim dvostranskim pogajanjem.

Morda bo kdo od malih partnerjev, da bi  malce rešil obraz, vztrajal pri tem, naj se arbitraža ohrani vsaj kot osnova pri iskanju novega kompromisa – kot sugerira dr. Marko Pavliha – in ne izključujem, da bo v to hrvaška stran tudi privolila. A ne pozabimo, da je že arbitražna sodba kompromis. Kaj pomeni nov kompromis med tem in hrvaškimi pričakovanji oziroma zahtevami? Še dodatno koncesijo z naše strani, in smo pri paradoksu: SDS ni hotel arbitraže in kasneje ni sprejel njene odločitve, ker naj bi bila v škodo predvsem Sloveniji, zlasti na morju, glede tako imenovanega neposrednega stika z mednarodnim Jadranom, ki ga dejansko ne bi bilo. Čemu torej ta sporazum med Janšo in Plenkovićem? Da se znova odpre tema, ki bo na notah bolj militantne politike, nacionalizma in patriotizma obema koristila še posebej, ko se bodo bližale volitve, da se bo obenem znova odprla tudi sezona lova v Piranskem zalivu, njima malo mar. Mimogrede, tudi zadnjo politično karto v rokah Šarčeve vlade kot pritisk, ali če hočemo prisilo Hrvaški, naj se vendarle ukloni vladavini prava in sprejme arbitražo, je prvak SDS pokuril z izjavo, da si soseda zasluži čimprejšnji vstop v schengen. Iz vsega tega sklepam, da če gospod Janša prevzame vlado, bo z zgodbo »fantastičnega dne« konec.

Spoštovani gospod predsednik, če ostajate zvesti takrat izkazanemu navdušenju in pričakovanju, ko se boste posvetovali s strankami in še posebej z najbolj verjetnim mandatarjem, ne boste mogli mimo tega. Bodite dosledni vsaj s seboj! Pa naj si novo vlado in novega premierja izberejo raje poslanke in poslanci sami, tisti, ki ne gredo »ne levo, ne desno, ne nazaj, ampak samo naprej«.

Aurelio Juri, nekdanji slovenski in evropski poslanec, Koper