Vsaka stranka na začetku obljublja, da bo delala za dobro družbe oziroma nekega dela družbe (delavce, upokojence, mlade ipd.). Ko pride na oblast, pa začne razmišljati, katere poteze so dobre za stranko in katere ne.
Nobena stranka nima tako razgledanega politika, ki bi dojel, da tudi tu veljajo pravila dialektike: bolj misliš na svojo stranko, bolj ji na dolgi rok škodiš, ker volilci dojamejo, da je stranka na oblasti zaradi sebe in njenih članov, ne pa zato, ker bi hotela narediti nekaj za dobro vseh. Vsaka stranka pozablja, da brez sodelovanja z drugimi, podobnimi strankami ne bo mogla ničesar narediti. (Gre za razmišljanje v slogu »sosedova koza naj crkne«, ko si se pripravljen odreči priložnosti, če bi bilo to dobro tudi za soseda!)
Švicarji so družba različnih narodnosti in bi se lahko prepirali, ker so različni. Dojeli so, da brez sodelovanja na dolgi rok vsi izgubljajo. Ker če gre samo enemu dobro, se bodo pozitivni učinek in nove možnosti širili naprej na druge, na vsa področja.
Kaj preostane volilcem? Če ne pozabimo na egoizem tistih, ki so se pokazali, da niso sposobni, med drugim sodelovanja (ker drugače se ne da sprejeti večjih odločitev in reform), volimo nove, ki bodo spet nekaj obljubili? Vemo, kaj pomenijo obljube, če (praviloma) ni posledic (z leporečjem končaš kot predsednik, ki te imajo vsi radi).
Majda Koren, Ljubljana
