Danes je na javnih natečajih omogočeno nastopanje tudi tistim domačim izvajalcem, ki imajo reference pridobljene z izvedbo vzdrževalnih del v javno korist. Ali je to tudi mogoča sistemska pomanjkljivost, ki jo bomo ponovno plačali davkoplačevalci? Sam domnevam, da ja. Ni pa to edina šlamastika. Ravno dogajanja od razveljavitve razpisa za karavanški predor dalje vse bolj kažejo bedo akterjev pri javnih natečajih gradenj. Od naročnikov, projektantov, nadzornikov in izvajalcev ne moremo pričakovati, da bi v interesu davkoplačevalcev ravnali družbeno odgovorno, saj imajo tam vsak svoj parcialni interes oziroma svojo priložnost. Pri nas namreč ni sankcij za osebno odgovornost, čeprav se da vsaka napaka vzročno preučiti in poiskati krivca.
Vsi bi se morali vprašati, kako je mogoče, da se tako očitne pomanjkljivosti pri javnih gradnjah ne popravijo po hitrem postopku. Ali je to že kar otopelost širše družbene javnosti ali indiferentnost? Toda na žalost nas je taka nezainteresiranost že in še bo drago stala. Kako naj se tolmači plačevanje raznih izvedeniških mnenj za dokazilo nečesa, kar bi se prav lahko ugotovilo po enostavnem postopku? In ta je: pokaži, kaj si naredil, in toliko ti plačam. Gradbeništvo je aktivnost, ki pomembno vpliva na stopnjo družbene kulture. V primeru, da sistemske rešitve ne skrbijo za korektno izvajanje vseh aktivnosti javnih gradenj in posledično porabo davkoplačevalskega denarja, se ustvari okolje, ki omogoča ribarjenje v kalnem. In na žalost zadnji dogodki potrjujejo to domnevo, da je poleg samega postopka javnega natečaja marsikaj narobe tudi v času izvajanja posamezne gradnje. Saj drugače tudi ne more biti, ker je zakonodajalec v zadnjih petnajstih letih s spremembami, ki se dotikajo problematike gradenj, s svojimi odločitvami ustvaril pogoje, ki resnično pomenijo pravzaprav neposredno nagrajevanje neodgovornosti z davkoplačevalskim denarjem.
Kako je drugače mogoče razumeti, da se mora s plačilom izvedeniškega mnenja ugotavljati verodostojnost nekega verificiranega dokumenta, ki naj bi potrjeval sposobnost in sočasno resnost lastnika listine? Zakaj se mora porabiti davkoplačevalski denar za dokazovanje resničnosti nečesa, kar je bilo posredno že plačano, kot izdelek iz tega istega davkoplačevalskega denarja? Ali se verodostojnosti listine, ki se nanaša na neki izdelek gradnje, resnično ne da preveriti s pomočjo tistih dokumentov, ki so morali biti izdelani v času izvajanja del? Če so bila ta seveda dejansko izvedena. Pa ni dilema samo v tem, ali je nekaj narejeno ali ne. Problem je mnogo večji in kaže na to, da se nepravilnosti dogajajo v vseh korakih javnih gradenj: natečaju, oddaji, gradnji in uporabi skupnega nepremičnega premoženja.
Zato dajem pobudo, da se pri porabi davkoplačevalskega denarja za aktivnosti javnih gradenj nujno sprejmejo tisti ukrepi, ki so kot primeri dobre prakse pri nas že bili v uporabi. Popisi del z predizmerami mora biti obvezen sestavni del projektne dokumentacije v vsebini razpisnega paketa, kar bo omogočilo resnično transparentnost. Obvezen sestavni del ponudbe morajo postati tudi priloge, ki preprečujejo socialni damping in izpolnjujejo zahteve EU, ter določbe literature Fidic. Nepredvidena dela se mora preprečiti z obveznimi preventivnimi predhodnimi aktivnostmi, ki edina lahko omogočajo predvideti pot do cilja.
Iz opisanega sledi, da se mora posameznim akterjem pri izvajanju aktivnosti javnih gradenj onemogočiti, da bi zaradi neurejenih sistemskih rešitev davkoplačevalci nagrajevali njihovo neodgovornost. In to takim akterjem, ki se na javnih natečajih poleg certifikata o kakovosti poslovanja petelinijo celo s certifikatom družbene odgovornosti. Zato se mora najti odgovor na vprašanje, kdo je zaščitnik davkoplačevalskih pravic pri javnih gradnjah pri nas.
Divjak Dušan, Sp. Slivnica
