Kanalizacija in vodonosnik: ali je kanalizacijski zbiralnik C0 v Ljubljani sploh potreben?

Medtem ko so v Avstraliji vodni viri v zasebni lasti, pogosto tudi tujih podjetij, so vodni viri v Sloveniji še vedno pretežno v javni lasti. Vendar pa obstaja med Avstralijo in Slovenijo tudi vzporednica – neučinkovitost in grožnja potencialne korumpiranosti izvršne oblasti. Konec leta 2019 je sicer prinesel kar nekaj političnih preobratov v zvezi s kanalom C0. Novembra so poslanci v odboru za infrastrukturo, okolje in prostor dosegli popolno soglasje o zavarovanju pitne vode. Teden dni kasneje je po vrhunsko strokovno prikazani problematiki C0 v oddaji Tarča na TV SLO sledilo zasedanje parlamenta, ki je ne glede na strankarsko pripadnost znova soglasno (67 proti 0) naročil MOP-u, da gradnjo C0 zaradi nedopustnih manipulacij ustavi. Vsi diskutanti doslej so kljub večurnim zasedanjem dosledno spregledovali osnovno strokovno vprašanje: ali je ta veliko predrag in ekološko hudo škodljiv kanal C0 sploh potreben?

Odgovorimo naj, da se kanal C0 gradi samo zato, da se bodo ukinile dobro delujoče čistilne naprave (ČN): večji Brod in Vodice ter manjša Pirniče za skupno okoli 10.000 PE (1 populacijska enota ali PE pomeni onesnaženje vode, ki ga povprečno povzroči en prebivalec). Hkrati se bo za ta namen za kar 200.000 PE (!) povečala ljubljanska Centralna ČN (CČN), čeprav je strokovno nesporno, da je decentralno čiščenje iz ekoloških in ekonomskih razlogov boljše kot centralizirano čiščenje. Deljeni izpusti številnih čistilnih naprav v različne vodotoke na geografsko oddaljenih mestih so za okolje znatno manj škodljivi kot koncentriran skupni izpust v vodotok na enem mestu.

V nadaljevanju navajamo samo eklatantne strokovne napake in tehnične pomanjkljivosti te popolnoma nesmiselne gradnje kanala za okoli 10.000 do 12.000 prebivalcev dela občin Medvode in Vodice, ki so že dalj časa brez ekoloških težav priključeni na svoje dobro delujoče čistilne naprave. Preostali del Medvod pa je že desetletja preko Šentvida priključen na ljubljansko CČN.

1) Hidravlični izračun kanala C0 je strokovno povsem zgrešen in ni v skladu z obvezujočimi evropskimi normami (EN 752). Zakaj? Samo za Medvode je pri začetni količini sušnega odtoka upoštevano fantazijsko število 58.000 prebivalcev! Zmogljivost leta 2001 obnovljene ČN Brod, na katero je skupaj z opustošeno industrijo priključenih le okoli 4000 prebivalcev Medvod, pa znaša 5800 PE! Iz tega namernega pretiravanja je zrasel tudi pretirano prevelik premer cevi kanala C0 (kar 1200 mm), kar pomeni neodgovorno, manipulirano, strokovno popolnoma neutemeljeno, ekološko izredno škodljivo in nepotrebno razmetavanje številnih desetin milijonov evrov na račun vseh uporabnikov. To dejstvo potrjujejo tudi navedbe predstavnikov VOKA SNAGA v javnih občilih, saj naj bi končna izkoriščena zmogljivost božjastno dragega kanala C0 znašala le 20 odstotkov, v konicah občasno kratkotrajno do 40 odstotkov dejanske razpoložljive hidravlične zmogljivosti te ogromne cevi. Vsakemu projektantu kanalizacij je znano, da se mora zmogljivost novih kanalov izkoriščati vsaj 80- do 90-odstotno. Nepotrebna in škodljiva gradnja kanala C0 torej nudi odlično možnost izjemno velikega zaslužka.

2) Kanal C0 bo v neposredni bližini najožje zaščitne cone I na nekaj kilometrih dolžine prečkal zaščitni coni II in III za pridobivanje pitne vode za okoli dnevno pol milijona ljubljanskih uporabnikov. Strokovne smernice (ATV-A 142) za prečkanje zaščitnih con pitne vode s kanali za komunalno odpadno vodo predpisujejo naslednje:

I) Prečkanje najožje zaščitne cone I ni v skladu z zahtevami zaščite vodonosnikov. Če je v javnem interesu tako prečkanje res neizogibno, se mora odvzem pitne vode na tem območju obvezno zaključiti in v prihodnje odvzem pitne vode izvajati iz drugih virov.

II) Tudi prečkanje ožje zaščitne cone II je praviloma prepovedano. Če bi bili zaradi lokalnih ali tehničnih okoliščin vseeno prisiljeni v tako prečkanje, se morajo nujno predvideti neprekinjeno nadzorovani zaščitni ukrepi, ki izključujejo vsak vpliv in vsako okrnitev vodonosnika. Zato se morajo gradbene izvedbe, obratovanje ter nadzor teh naprav predvideti in urediti tako, da je običajni operacijski sistem za zbiranje in transport odpadnih voda (sistem 1) obdan z dodatnim varnostnim, zaščitnim sistemom (sistem 2). V smernicah ATV-H 146 se mora poleg osnovnih zahtev načrtovanja dodatno upoštevati še naslednje:

– trasa kanala se mora izbrati tako, da se izogne težkim terenskim in podzemnim okoliščinam,

– med traso in najožjo zaščitno cono I se mora izbrati največja možna oddaljenost, posegi v tla se morajo minimizirati,

– preverjanje vodonepropustnosti kanalov, napeljav in jaškov mora biti omogočeno tudi po začetku obratovanja, pri čemer morajo biti jaški temu primerno oblikovani,

– pri dvostenskih ceveh mora biti omogočena zamenjava delov kanala,

– zagotoviti se mora zadostno prezračenje ter odzračenje kanalov, pri čemer je potreben dokaz, da ne nastaja žveplenokislinska korozija.

3) Potresno območje in vodotesnost: absolutne vodotesnosti kanalov v praksi ne poznamo in je ne more biti, še najmanj na območju stalne potresne aktivnosti! Obljubljena absolutna vodotesnost s strani ljubljanskih »strokovnjakov« je zato zgolj nedopustno zavajanje. Tudi za Slovenijo obvezne evropske norme (EN 1610) namreč dopuščajo, da se lahko kot vodotesne kanale imenuje in za obratovanje dopušča vse kanale, ki pri obvezno zahtevanem preizkusu vodotesnosti v 30 minutah dopuščajo vodno izgubo največ do 0,2 litra na 1 m

2

4) Polaganje in stikanje cevi kanala C0 ter tudi betonskega »sarkofaga« je izvedeno popolnoma nestrokovno in v nasprotju z evropskimi in tehničnimi smernicami ter napotki proizvajalcev. Za izvedbo spojk med cevmi namreč velja standard DIN 4033. Dopustno odstopanje po dolžini je pol stopinje (1 cm na 1 m dolžine cevi). Večja kotna odstopanja cevi se morajo premostiti s posebnimi kolenskimi segmenti, ki jih pri »slalomski trasi« polaganja cevi nismo opazili.

5) Zasipavanje cevi bi se moralo izvajati v plasteh debeline do 30 cm, ki se zemljini ustrezno komprimirajo na gostoto 92–95 odstotkov po Proctorju (DIN 4033). Z ustreznih fotografij so razvidni za cevi zelo škodljivo stihijsko zasipavanje, nedopustno in nevarno prečkanje plinovoda, kakor tudi izredno pomanjkljiv, nezadosten in neuspešen gradbeni nadzor.

6) Kanal C0 se tudi »na pamet« dodaja v zapletena hidravlična dogajanja v »mešanem sistemu« kanalizacije in medsebojni vpliv kanala C0 ter ljubljanskega kanalizacijskega omrežja sploh ni upoštevan, saj MOL in VOKA SNAGA ne razpolagata z generalnim načrtom in hidravličnim izračunom ljubljanskega kanalizacijskega omrežja, kar zahteva EN 752. Vpliv dotoka kanala C0 na nizvodnih razbremenilnih napravah sploh ni upoštevan. Posledično se bo pretežen del gnijočega dotoka po kanalu C0, ki bo ob neurjih naletel na polno in zajezeno ljubljansko kanalsko omrežje, nedopustno razbremenil direktno v Ljubljanico in Savo ali v tla. Zaradi dolgotrajnega pretoka in zadrževanja v neustrezno ozračenem C0 bo poleg emisij plinov in neznosnega smradu v vzhodnem ter južnem predelu Ljubljane anaerobno razkrajanje povzročilo še korozijo naprav ter poslabšalo efekt čiščenja odpadnih voda na Centralni čistilni napravi.

Zakaj ministrstvo za okolje in prostor od investitorja oziroma od nikoli videnega odgovornega projektanta kanala C0 ne zahteva strokovne utemeljitve za odločitev, da mora ta kanal potekati ravno po trasi čez vodovarstveno območje?

Za zaključek naj poudarimo, da nam je nerazumljiv in sramoten tudi strahopeten strokovni molk Fakultete za gradbeništvo, Inženirske zbornice Slovenije, Društva za zaščito voda itd. V tujini bi ob tako nevarni, škodljivi in nestrokovni gradnji, ki dnevno ogroža zdravje okoli pol milijona uporabnikov, že zdavnaj zelo glasno bili plat zvona. Edina svetla izjema je mednarodna organizacija Alpe Adria Green pri podpori v boju proti nepotrebni in škodljivi gradnji kanala C0. Ker gradnja vsem sklepom navkljub še kar poteka, bomo ob večinski neaktivnosti Ljubljančanov poslej pili vodo, kakršno si zaslužimo – dražjo, klorirano in s priokusom fekalij.