Slovenke in Slovenci smo tako že več kot dvajset let priča brezmejni vrsti najrazličnejših korupcijskih škandalov, brezsramnega klientelizma in šokantnega nepotizma, ki se kakor tumor razraščajo po naši prelepi deželi.
Tako recimo indeks zaznave korupcije v javnem sektorju, ki ga že leta pripravljajo v mednarodni organizaciji Transparency International, Slovenijo v letu 2019 med 183 državami uvršča na žalostno 36. mesto. Ta uvrstitev, ki je celo dve mesti slabša kot v letu 2018, kaže predvsem na skrb vzbujajoč negativen trend povečevanja korupcije. Nedavna študija poslanske skupine Zelenih v evropskem parlamentu je tako recimo pokazala, da sistemska korupcija našo državo vsako leto stane zastrašujočih 3,5 milijarde evrov oziroma kar celih 8,5 odstotka BDP. Ob dejstvu, da recimo za vso slovensko znanost namenimo veliko manj kot odstotek BDP in da bi lahko na primer s tem denarjem prenovili večino slovenskih bolnišnic, zgradili hitre železniške proge ali pa omogočili znanstveni in s tem tehnološko-gospodarski preboj ter blaginjo, je takšno stanje naravnost alarmantno.
Nič nas ne izuči
Ugotovitve Transparency International pa za pravnika – ekonomista seveda niso prav posebno presenečenje. Analitično gledano je korupcija, ki jo Svetovna banka definira kot zlorabo javnih funkcij za pridobivanje zasebnih koristi, pravzaprav posledica informacijskih asimetrij in iz njih izhajajočega problema principala-agenta. Številni avtorji, na primer nobelovec Oliver Williamson ter Kraakman, Hansmann, Ross, Demsetz in Schwartz, so že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja podrobno opisali problem principala-agenta, ki se pojavi vedno, ko je blaginja principala odvisna od dejanj agenta. Srž problema se skriva v dejstvu, da ima agent v nasprotju s principalom o nekaterih aktivnostih superiorne informacije in da je zaradi te informacijske asimetrije zelo, zelo težko zagotoviti, da bo agent v resnici izpolnjeval principalove interese in cilje. Agent tako po pravilu na škodo principala začne zlagoma zasledovati svoje lastne interese, ki potem vodijo v agentov oportunizem in moralni hazard. Tudi korupcija je eno izmed utelešenj problema principala-agenta. Pri tem na primer principal (slovensko volilno telo) imenuje svojega agenta, v našem primeru javne uslužbence in politike, da zanje opravljajo določene funkcije. Zaradi problema asimetričnih informacij državljani enostavno ne zmorejo učinkovito nadzorovati dejanj svojih agentov, le ti pa potem začnejo zasledovati svoje lastne, partikularne cilje in načrte, ki so včasih v popolnem nasprotju z maksimiranjem blaginje državljanov. Slovenska javnost si tako na primer želi, da bi vlada in ustrezna ministrstva kar se da hitro in učinkovito zgradili moderen klinični center, medtem ko si recimo nekateri javni uslužbenci ali pa politične stranke prizadevajo naročilo oddati dragemu in neučinkovitemu podjetju, ki ga vodi nekdo izmed pripadnikov njihovih strank, sorodnik ali znanec. Včasih si pri tem obetajo finančno ali kakšno drugo nadomestilo v obliki dobro plačanih služb in funkcij za svoje kadre ter nameščence.
Korupcija je v resnici oblika izpolnjevanja svojih lastnih interesov, ki je mogoča predvsem zaradi pomanjkanja informacij in pomanjkanja konkurence. V skladu s to teorijo je največ korupcije mogoče pričakovati prav tam, kjer z našim denarjem in v našem imenu z njim upravljajo najrazličnejše interesne skupine, ki jih kot svoje agente izvolimo na volitvah. Po definiciji mora biti torej problem korupcije najbolj pereč prav pri neposrednem ali posrednem državnem lastništvu gospodarskih družb, državnem zdravstvu ter preostalih najrazličnejših javnih zavodih, paradržavnih skladih in institucijah. In glej ga zlomka, že površen pregled naših korupcijskih škandalov v zadnjem času razkrije prav takšno sliko. Pravi paradoks pri tem pomeni dejstvo, da vsa merjenja javnega mnenja zaznavajo neizmerno nezaupanje ljudi do politike in državnih institucij, pa vendar ta ista večina potem odobrava te iste politične elite kot agente, ki naj v njihovem imenu za njihov račun upravljajo njihovo premoženje.
Zveze in poznanstva
Podoben pojav, kot je sama korupcija, čeprav ne tako razvpit, a z enakimi uničujočimi posledicami, je pojav klientelizma. Klientelizem je v resnici izmenjava najrazličnejših storitev ali uslug za medsebojno podporo, ki pogosto vključuje implicitni ali izrecni quid-pro-quo (daj-dam), pri katerem se državni denar in privilegiji (kot so recimo udobne službe, mesta v nadzornih svetih, vodstvih bolnišnic, hotelov, kulturnih ustanov, najrazličnejših paradržavnih skladov in organizacij itd.) usmerjajo h ključnim volilnim skupinam (osebam, strankam, pripadnikom določenih političnih strank ali interesnih skupin) zato, da bi pridobili njihovo podporo. Še več, ta pojav – seveda – ni omejen le na nekakšne etablirane skupine, ampak je žal postal del slovenskega vsakdana in celo prešel v našo kulturo ter nezavedne vzorce obnašanja. Vsem nam znani pojmi in vedenjski vzorci, poimenovani z izrazi, kot so »zrihtati«, »zveze-in-poznanstva« in »samo-da-je-naš«, so žalostni simptomi teh, za družbeno blaginjo uničujočih, pojavov.
Pomenljivo pri vsem tem je, da celo v zakladnici slovenskih ljudskih modrosti najdemo številne izreke o škodljivosti ribarjenja v kalnem, ki je pravzaprav domač izraz za korupcijo in klientelizem. Frazem »ribariti v kalnem« temelji na ljudski modrosti, da v kalni vodi ribe bolje prijemljejo in je zato lov uspešnejši, še posebej če lahko nekdo izrablja neurejene razmere za dosego svojega lastnega cilja.
Na podlagi povedanega se ekonomsko popolnoma nesmiselni načrti vzpostavljanja vseobsegajočega državnega turističnega holdinga, nepojasnjene zamenjave v upravi Petrola, čudaško vztrajanje pri nevzdržnem zdravstvenem modelu, preganjanja tujih investitorjev ter recimo nerazumljiva prizadevanja nekaterih političnih strank za podaljšanje obratovanja DUTB (pri čemer naj bi se DUTB navkljub številnim obstoječim specializiranim institucijam ukvarjala z izgradnjo javnih stanovanj) zrcalijo v popolnoma drugi, s klientelizmom obsijani luči.
Seveda bo bitka za izkoreninjenje korupcije in klientelizma dolga in naporna, pa vendar nam pravno-ekonomska znanost poleg klasičnih institucionalnih organov pregona ponuja nekaj mogočih rešitev in instrumentov za pristop k samemu izvoru teh problemov. Najbolj učinkovito sredstvo za boj proti korupciji in klientelizmu so prav informacije. Razkrivanje informacij in popolna transparentnost delovanja naših agentov neposredno odpravljata korupcijo, saj so zasebni interesi agentov nenadoma razkriti, njihova dejanja pa izpostavljena nenehnemu nadzoru širše javnosti in medijev. Z drugimi besedami: v kristalno čisti vodi ribarjenje v kalnem pač ni mogoče. Po nizozemskem vzoru bi tako lahko uvedli javno objavo vseh zapisnikov sej upravljalcev državnega premoženja in javnih zavodov ter sej skupščin gospodarskih družb, ki so v neposrednem ali posrednem državnem lastništvu. Druga izjemno učinkovita sredstva so umik politike iz gospodarstva in več konkurence na vseh področjih ter boj proti vsem oblikam monopolov. Konkurenca odpravlja korupcijo s tem, da zagotovi, da tisti agenti, ki poslujejo pošteno, učinkovito in poceni, spodnesejo, odstranijo tiste, ki poslujejo drago in neučinkovito. Namreč, večja ko sta agentov monopol in diskrecijska moč nad zagotavljanjem kakršnekoli storitve ter manjša ko je njegova odgovornost, večja je verjetnost, da bo lahko podlegel korupciji in klientelizmu.
Klientelistično-korupcijsko sago Slovenci spremljamo že vse od osamosvojitve, a ko zatulijo trombe in preroki tako imenovanega nacionalnega interesa, se navkljub našemu nezaupanju do nosilcev politične oblasti in interesnih skupin še vedno znova in znova pustimo speljati na tanek led. Še več, namesto odpravljanja vzrokov korupcije in klientelizma ter spreminjanja naših dosedanjih vedenjskih vzorcev še naprej soglašamo z ustaljeno kulturo zvez-in-poznanstev ter dopuščamo nepregledno ribarjenje v kalnem.
Izr. prof. dr. Mitja Kovač, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani
