Atadikova se je pred 43 leti rodila v Gani, odraščala je v New Yorku in tam tudi študirala. Delala je v Liberiji, živela na Kosovu in se vrnila »v svojo kulinarično domovino«. Akra je medtem spremenila svoj obraz. Mnogi Ganci, ki so nekoč v iskanju dela zapustili to državo, se zdaj vračajo. Gospodarstvo raste, glavno mesto postaja cvetoča metropola. V njej se jé suši, odprle so se drage italijanske restavracije in francoski bistroji, le pristne afriške hrane do pred nekaj leti v njej ni bilo mogoče najti. Ko je Selassie živela še na opevanem zahodu, je vedno znova poslušala šalo o afriški hrani, in sicer da je afriška večerja kozarec vode in skleda zraka. Z drugimi besedami: da afriška kuhinja v vrhunski kulinariki nima kaj iskati. Pred petimi leti se je odločila, da v svojem domačem mestu ta predsodek postavi na laž. Selassie Atadika rešuje stare ganske recepte, mnogi so se v času, ko je živela zunaj države, izgubili. Celo recepti, po katerih še vedno kuha njena mama v New Yorku, so šli v Gani v pozabo. Njena restavracija je dobro obiskana, za mizami v Midunu se zbirajo arhitekti, fotografi, novinarji in umetniki. »Toda v večini so še vedno tujci,« pove Atadikova. Pri tem ne gre za vprašanje denarja, temveč za to, da višji in srednji sloj v Akri še vedno menita, da je mondeno jesti le suši in chateaubriand. Selassie vsak dan kuha proti tej zmoti in pravi, da jih bo prepričala v to, kako vrhunska je lahko tudi afriška kuhinja.
Namesto sušija in chateaubrianda
Selassie Atadika pravi, da njena domovina v teh dneh diši po polenovki. V njenem otroštvu je bila na mizi v družbi s paradižnikom in zelenim čilijem. Selassie je v Akri, glavnem mestu Gane, znano ime. Pet let je tega, odkar je odprla restavracijo Midunu, v kateri se na novo odkriva vzhodnoafriška kuhinja.
Selassie Atadika v Akri poskuša tudi domačine prepričati o tem, kako vrhunska je lahko vzhodnoafriška kuhinja.
Selassie Atadika v Akri poskuša tudi domačine prepričati o tem, kako vrhunska je lahko vzhodnoafriška kuhinja.
